Image | Format

MOJ 5. MARATHON DES SABLES

nekaj fotografij: <a href=”https://www.dropbox.com/sh/3obi15bcwdbron4/eBCjeqTJol”>https://www.dropbox.com/sh/3obi15bcwdbron4/eBCjeqTJol</a>

Takole sem razmišljal mesec dni pred nastopom na maratonu:

Že peto leto zapored bom nastopil na Maratonu des sables. Leta 2009 sem na svojem prvem nastopu na tem maratonu osvojil 4. mesto. V naslednjih letih sem si nabral kar nekaj izkušenj, izboljšal opremo, več treniral, a mi uspeha ni uspelo ponoviti. Z lanskim 8. mestom sem dokazal, da sem v samem vrhu, da smem računati tudi na najvišja mesta. Kot vsako leto, sem tudi letos spet močno motiviran za to tekmo. Našel sem nekaj točk, kako še izboljšati rezultat:

preteči več kot 800 km v enem mesecu, februarja ali marca
bolje se pripraviti na vročino kot kadarkoli
več hrane kot lani
še lažja oprema
spremenjena taktika, počasnejše prve tri etape, zato da bo več moči za najdaljšo(4. etapa 82km)
na tekmo priti spočit

Po tem ko sva se sredi poletja s partnerico razšla, tako osebno kot poslovno, sem v jeseni sam prevzel vodenje in delo v fitnes klubu. V jeseni sem imel poleg dela v fitnesu še kar veliko časa za svoje tekaške treninge. Proti zimi pa sem vse več ur vozil kolo in imel vse več dela z vodenjem fitnesa. Bil sem kar precej utrujen in tudi časa mi je primanjkovalo za tekaške treninge. Novembra sem uspešno nastopil na 5-dnevnem etapnem teku v Kamerunu. Po povratku domov ni bilo časa za počitek. Vse več ur sem preživel na kolesu, decembra po 14, januarja po 16, februarja pa celo do 20 ur na teden. Poleg vožnje kolesa sem decembra uspešno ohranjal tudi tekaško kondicijo. Januarja sem nameraval bistveno povečati število pretečenih kilometrov vendar me je sredi meseca pričela ovirati manjša poškodba narastišča mečne mišice. Poškodba se je vlekla tudi še skoraj ves mesec februar. Tekel sem sicer lahko, vendar ne toliko in tako intenzivno kot sem planiral. Zastavljenih 800 km na mesec mi tako ne bo uspelo doseči. Kljub poškodbi mi je nekako uspelo ohraniti motivacijo. Šele sedaj , slab mesec pred tekmo sem si z dobrim rezultatom na primerjalnem treningu povrnil samozavest.

Vem da sem lahko uvrščen med prvih 10, vendar hočem več!

Veliko je tekačev, ki jih število pretečenih kilometrov, zapisanih v dnevnik, še dodatno motivira. Tudi jaz sem eden tistih. Vendar pri mojem načinu treninga to ni tako enostavno. Imitiram težke pogoje iz Sahare. Tečem z 10 kg težkim nahrbtnikom, pogosto tečem na tekaški stezi pri 32°C, tečem klance, vključujem nordijsko hojo, skoraj 20 ur tedensko sem na kolesu… Če na koncu tedna seštejem pretečene kilometre, le težko presežem 100km. Ta številka se mi zdi zelo majhna, in ves čas imam občutek, da ne treniram dovolj. Ko bi vsaj obstajala neka formula, ki bi mi vse te ure raznovrstnih treningov preračunala v navadne pretečene kilometre!

Urnik vodenih vadb na kolesu v fitnesu mi ne dovoljuje kaj dosti počitka, zato ves čas čutim utrujenost. Ker je trenutno višek fitnes sezone se utrujenosti pridružuje še pomanjkanje spanca. V zadnjem mesecu pred tekmo opravljam tudi višinske priprave, to pomeni da doma spim v višinskem šotoru. Prav prisiliti se moram, da si vzamem čas za spanje vsaj 7 ur na dan. Ko si kakšen dan vendarle vzamem za počitek, so naslednji dan noge res občutno lažje. Kako bodo šele noge lahke, ko si bom vzel pred tekmo cel teden počitka!

ZADNJI TEDNI PRED MARATONOM

Zadnje tedne pred maratonom sem imel kar nekaj dvomov v svojo pripravljenost in na sploh smiselnost letošnjega nastopa. Vendar bilo je prepozno, na maraton sem se moral prijaviti in plačati polovico startnine že novembra. Drugo polovico startnine sem moral plačati do konca januarja (celotna startnina je 2800€). S sponzorji letos nisem imel prav velike sreče, več kot polovico stroškov sem moral kriti sam. Poslušal sem tudi mnenja strokovnjakov, skoraj nihče ne priporoča tolikšno količino kolesarjenja za tekača. Tako sem si pač zastavil sezono, do konca sem moral izpeljati vse vadbe na kolesu. Vem da še nikoli v moji 28-letni tekaški karieri še nikoli nisem toliko treniral. Počutim se močnejši in vzdržljivejši kot kadarkoli.

PAKIRANJE

Po malem sem že cel mesec pred odhodom načrtoval in pripravljal opremo in hrano za tekmo. Kakšnih posebnih novosti nisem uvajal. Kot vsako leto mi je tudi letos na koncu že prav panično primanjkovalo časa. Poleg treninga in rednega dela v fitnesu sem moral splanirati še vsa moja nadomeščanja za čas moje 12-dnevne odsotnosti. Šele zadnje dni sem imel dokončno izdelan podroben spisek opreme in načrt prehrane. Zadnja noč pred odhodom je bila tako kot leta prej, spet neprespana. Prejšnja leta sem se zato še sekiral, češ da zakaj se nisem pričel že prej pakirat, letos pa mi je bilo za to povsem vseeno. Očitno drugače pri meni ne gre, tudi če bi začel s pakiranjem en teden prej, na koncu vedno premišljujem kaj bi bilo boje vzeti s sabo. Kljub temu, da sem imel do vseh podrobnosti natančno vse napisano na spisku, sem v podzavesti še vedno imel občutek da sem kaj pozabil.

NA POT

Ko sem se doma usedel v avto, se je za mene zaključilo neko 4-mesečno obdobje v mojem življenju. Praktično sem ves ritem življenja in razmišljanja prilagodil tej tekmi. Prepričan sem, da je rezultat MDS odločen že pred tekmo. Vse je odvisno od opreme hrane in pa predvsem od treninga. Samo še pravočasno je treba priti na vsa letala in potem na start. Pri tolikšni količini treninga zelo dobro spoznaš samega sebe in ni težko izbrati prave taktike in hitrosti tekmi.

Še na poti do Benetk sem ves čas razmišljal samo o opremi, ali sem res vzel vse s sabo? Enako kot lani sem letel iz Benetk z Easy-jet-om, najugodnejša povezava do pariškega Orlija. Ob 22.00 uri sem prispel v Pariz. Noč sem kot po navadi prespal kar na letališču, saj sem imel s seboj praktično vso opremo za udobno kampiranje. Po tekmovalnih nahrbtnikih sem prepoznal še tri maratonce, povabil sem jih v svoj kotiček. Vseeno je boljši občutek varnosti glede prtljage, če nas je bilo več skupaj. Čeh in dva Francoza so mi bili potem zelo hvaležni, saj so sprva nameravali prespati noč sede na stolih, povsem nekaj drugega je bilo potem spati lepo stegnjen v spalki na ležalni podlogi. Zjutraj smo maratonci dokončno okupirali letališče. Iz Pariza v nas je letelo v Ouarzazate v Maroku več kot 500. Nestrpno smo čakali da končno zapustimo zimo, ki se je letos res pretirano vlekla. Običajno nas je v Maroku pričakala huda vročina, letos pa je zgleda tudi tam zima še kar vztrajala. Gorovje Atlas, ki se dviga neposredno za mestom Ouarzazate je bilo veliko bolj zasneženo kot običajno. Sledila je 8-urna vožnja z avtobusom v puščavo. Kolikor dlje smo bili od gorovja, toliko bolj vroče je postajalo. Prvi dan je bil mogoče res malo manj vroč, vse ostale dni pa je bilo krepko čez 30°C. Naslednjih 8 noči smo spali v šotorih. Razporedili so na po državah, po jezikih. Med šotori št. 15 in 30 naj bi bili iz Slovanskih, Nemško govorečih in Skandinavskih držav. Izbral sem si šotor št. 18, ker je bil do tedaj še prazen. V vsakem šotoru naj bi nas bilo po 8, vendar je šotorov po posameznih skupinah malo več in niso vedno vsi polni. Tako kot sem upal, se naš šotor ni napolnil, bilo nas je potem samo 5. Po izkušnjah iz prejšnjih let sem vedel, da je to kar velika prednost. Vsi smo imeli dovolj prostora, kar je pomenilo več počitka in boljši spanec. Poleg mene so bili v šotoru še Slovak Sirijskega rodu Imad in trije Nizozemci: Marc, Guido in Andre. Dva dneva pred tekmo smo imeli prehrano še organizirano s strani organizatorja, vendar sem večinoma rajši jedel svojo hrano. Njihova francosko-maroška kuhinja se mi ni zdela ne vem kaj posebnega, pa še v neskončno dolgih vrstah je bilo potrebno čakati za vsak obrok. Kot vsako leto so bile potem tudi za vodo,vendar se s tem vsako leto manj obremenjujem.

Sobota je bila rezervirana za oddajo odvečne prtljage in za kontrolo opreme. Po tisti začetni nervozi, če sem kaj pozabil doma, je bila tukaj naslednja točka odločitve. Glede hrane še nisem bil povsem prepričan koliko naj vzamem s sabo. Raje sem se odločil za nekaj več, saj še vedno lahko kasneje kaj odvržem. Nahrbtnik je bi spet kar težek, krepko čez 9kg. Kar malo slabe volje sem bil ko sem poslušal kako se drugi hvalijo z nizko težo. Zelo veliko jih je bilo z minimalno dovoljeno težo 6.5kg. Še vedno sem prepričan, da si pomagajo med sabo, da najdejo kakega »nosača« za kakšno kilo hrane. Malo več sem dal tudi na udobno spanje in počitek. Moja spalka mi nudi komfortno spanje tudi pri 0°C zato ji ne zamerim teže 730g, za dodatno udobje poskrbi tudi 180g težka ležalna podloga. Pri spanju bi torej lahko profitiral skoraj pol kile. Letos sem imel s sabo sposojeno Go pro kamero. Imel sem tudi eno rezervno baterijo in napajalni usb kabel. Ne vem zakaj so baterije tako malo zdržale, vsega skupaj sem uspelo posneti dobre pol ure filma, s tem da sem dvakrat uspel baterijo tudi napolniti z solarnim polnilcem, ki ga je imel s sabo Slovak.

MARATON

ETAPA, 37,2 KM

Na Startu nas je bilo letos čez 1000. Večino favoritov za prvo dvajseterico sem že poznal z prejšnjih let. Letos sem imel v načrtu prve tri etape odteči malo bolj rezervirano, prve tri dni pojesti več hrane kot prejšnje leto, potem pa v četrti, najdaljši etapi, ko je tudi nahrbtnik že precej lažji, napasti na vse.

Prvo etapo sem res tudi pričel precej rezervirano. Na 1. kontrolni točki po 12-ih km sem bil približno 20. Povsem rutinirano sem posegel v žep za pasom, kjer je na vseh podobnih tekmovanjih do sedaj vedno bil na elastično vrvico privezan kontrolni kartonček, vendar ga nisem otipal. Na hitro sem začel razmišljati, če sem ga pred tekom sploh privezal na običajno mesto. Zjutraj sem ga odvezal in šel z njim po vodo, potem pa se nisem več spomnil naprej. Panično sem ga začel iskati po celem nahrbtniku a ga nisem nikjer našel. Verjetno sem ga slabo privezal na nahrbtnik in mi ga je veter med tekom odnesel. Moral sem se sprijazniti z usodo, da me čaka kazenski časovni pribitek vsaj eno uro. Vodo sem vseeno dobil, posebej so me zapisali. Po 10-ih minutah panike sem se ves zmeden odpravil naprej. Bil sem res v šoku, toliko časa priprav,toliko truda, toliko stroškov, potem pa zaradi malomarnosti izgubim tekmo že v prvi uri! V Naslednji uri teka, do naslednje kontrolne točke sem uspel vsaj malo urediti misli u glavi. Sklenil sem, da moram tekmo končati ne glede na rezultat. V zadnji tretjini sem kar lepo napredoval in etapo končal na 18. mestu. Na cilju etape sem takoj povedal, da sem izgubil kartonček, dali so mi novega, glede kazni pa naj bi bil obveščen kasneje.

ETAPA, 30,7 KM

Pred startom druge etape sem čutil kar nekaj bolečin in utrujenosti v mišicah. Na srečo so noge po petih kilometrih teka spet postale lažje. Nisem bil povsem odločen kakšno taktiko naj uberem. Po eni strani bi bilo dobro, da varčujem z močmi za četrto etapo, po drugi strani pa sem želel že prej popravit rezultat v skupnem seštevku. Etapa je bila sicer dolga samo 30km, a je imela kar tri daljše vzpone. Začel sem na 25. mestu. Prvi vzpon sem odtekel brez težav, pri spustu pa nisem čutil tiste prave sproščenosti kot po navadi. Nahrbtnik se mi je zdel neznansko težek, čeprav sem doma večinoma treniral z veliko težjim. Tudi drugi vzpon mi ni delal posebnih težav, na hitro sem se pričel približevati četverici tekmovalcev pred sabo. Sledil je dolg greben brez prave poti. Tek je bil tu zelo zahteven, špičaste skale vmes pa pesek in premikajoči se kamni. Tudi na tem grebenu sem čutil da mi ne gre tako dobro kot po navadi, dva od štirih tekmovalcev, ki sem jih pred tem ujel, sta mi celo pobegnila naprej. Drugi spust je bil zelo enostaven, le kako minuto smo rabili, da smo po sipini navzdol premagali dobrih 100m višinske razlike. Sledilo je kake 5km čiste ravnine. Tekmovalca pred mano sta na ravnini uspela ujeti še dvojico pred sabo in vsi štirje so bili kaki 2 minuti pred mano. Kar dobro so držali svoj tempo, nikakor se jim nisem uspel približati. Na poti smo bili že 2 uri in to je bil tisti trenutek, ki po navadi na maratonskih razdaljah odločuje tekmo. Na prvi etapi to še ni bilo tako očitno, saj smo bili še vsi spočiti, zato sem se šele v tem trenutku spomnil vseh etap iz prejšnjih let. Prav po dveh urah, ko sem po navadi že obupaval je vedno prišlo do nenadne spremembe. Tudi tokrat sem čakal da se kaj zgodi. Noge so postajale vse težje in komaj sem še držal zastavljeni tempo. Začel sem dvomiti vase. Vedel sem, da je, če tukaj popustim, letošnja tekma zame povsem izgubljena. Potem pa iznenada, kot da bi se jim ravnina začela postavljati pokonci, v naslednjih dveh minutah vsi štirje pričnejo hoditi. Brez težav sem jih prehitel in z dodatnim zagonom pospešil do zadnje kontrolne točke. Do cilja je ostalo samo še 6 km, a je bilo potrebno premagati še dobrih 200 višinskih metrov visoko sipino. V zadnjem delu tega vzpona sem bil že povsem izčrpan. Na kamnitem spustu na drugi strani gore zaradi utrujenosti nisem hotel preveč reskirati , zato sta me do cilja iz ozadja uspela prehiteti še dva tekmovalca. Imel sem namen etapo odteči nekje z 90% moči, a izkazalo se je, da sem jo odtekel na 100%. Končal sem jo končal na 17. mestu. Prejšnja leta sem s takim tekom etape končeval blizu 7. mesta. Moral sem se sprijazniti, da je to moj maksimum letos.

ETAPA 38 KM

Noge na startu 3. etape niti niso bile tako boleče kot na startu dan prej. Ni mi uspelo pojesti vse načrtovane količine hrane, zato me je malo skrbelo, kako se bo izšla ta etapa, glede na to da sem bil dan prej povsem izpraznjen. Tokrat sem si rekel, da bom res tekel počasneje, saj me naslednji dan čaka 75km dolga etapa. Kljub počasnejšemu začetku sem bil tokrat jaz tisti, ki je po dveh urah in pol močno popustil. Hitrost mi je hitro pričela padati, tako da sem v zadnjem delu tudi malo zahodil. Zelo na hitro sem izgubil nekaj mest in končal etapo kot 29. Še vedno nisem dobil časovnega pribitka za izgubljen kartonček. Upal sem, da mi bodo napako spregledali in res, potem do konca tekme nisem dobil kazni.

ETAPA, 75,7km

Ta etapa je vedno najpomembnejša za končno razvrstitev. Tu se zaostanki zelo povečajo. Glede na to, da sem imel letos res veliko količino treningov, sem upal, da vsaj to etapo odtečem dobro. Kot vsa leta, je prva petdeseterica startala šele ob 11.30 uri, ostali pa že tri ure prej. Etapa je bila letos malo krajša kot prejšnja leta, je pa bila speljana večinoma po mehki peščeni podlagi Dan je bil res vroč in brez oblačka. Vetra je bilo zelo malo, pa še to je pihal v hrbet. Začel sem tako počasi, da se mi je zdelo, da počasneje že ne morem. Sprva se mi niti ni zdelo tako vroče. Po dveh urah teka sem se počutil povsem sveže le želodec ni več dobro prenašal energetskih in izotoničnih napitkov, zato sem pil lahko samo še čisto vodo. Po štirih urah teka sem čutil da me vročina že pošteno načenja. Moral sem upočasniti, saj sem bil komaj na pol poti. Ugotovil sem da tudi na tej etapi ne morem popraviti rezultata. Glede na izkušnje iz prejšnjih let sem vedel, da bo šlo samo še na slabše. Rezultat mi ni bil več pomemben, hotel sem samo še priti v cilj. Druga polovica se je neskončno vlekla. Za zadnjih 21 km sem potreboval 4 ure in pol. Nisem več mogel teči, še hoja je postajala vse počasnejša. Po prihodu v cilj sem samo na hitro spil regeneracijski napitek, se zavlekel v spalko in zaspal kot ubit. Naslednji dan smo imeli prost, saj so nekateri tekmovalci še vse do večera prihajali v cilj. Izkoristil sem ga za počitek in polnjenje energetskih zalog.

ETAPA 42,2 KM

To je bila letos zadnja tekmovalna etapa. Na startu sem se počutil dobro, dobro sem se regeneriral po najdaljši etapi, pa tudi nahrbtnik je bil že povsem prazen. Odločil sem se, da kljub temu da sem šele na 46. mestu v skupnem seštevku, ne popustim in odtečem kot najbolje zmorem. Videlo se je, da je večina tekmovalcev že zelo načetih in so pričeli bistveno bolj počasi kot prejšnje dni. Jaz pa sem se počutil kot prerojen. Prav z užitkom sem spet tekel. Brez težav sem držal zastavljeni tempo in v zadnjih 10-ih kilometrih celo malo pospešil. To je bila moja najboljša etapa letos. Končal sem jo na 13. mestu. Očitno je bilo, da sem letos res bistveno prepočasen za deseterico, a sem s to, zadnjo etapo vseeno dobil upanje za naprej. Ves trening sigurno ni bil zaman, manjka mi samo kakšen mesec dobrih intervalnih treningov.

ETAPA 6,6 KM

Letos je bila zadnja etapa dolga samo 6 km in je bila namenjena v dobrodelne namene. Vsi smo dobili modre Unicefove majice. Na poti so se nam pridružili tudi novinarji in člani spremljevalne ekipe. Cilj je bil kot lani v mestu Merzuoga, znanem po najvišjih sipinah v tem delu Maroka. Kakih 500m pred ciljem sem pod veliko sipino videl na kolibo naslonjena dva snow boarda. Nisem se mogel upreti in sem stopil zraven, da povprašam kako je z izposojo. Vedel sem, da bom težko imel še kdaj tako priložnost, zato sem z veseljem plačal 5€ in se zapodil na vrh sipine. Kar v tekaških copatih sem stopil na bord. Za vsako nogo je bil na žalost samo po en pašček, tako da bord ni bil kaj prida fiksiran. Vsi prvi zavoji so se končali z padcem. Teža peska je bila prevelika, v tekaških copatih ni bilo možno izvesti normalnih zavojev, zato sem se preostanek sipine spustil kar naravnost. Še enkrat sem šel na vrh sipine. V drugo niti nisem poizkušal zavijati. Uspel mi je lep, hiter spust, malo postrani vse do dna.

DOLGA POT DOMOV

V cilju etape so nas že čakali avtobusi. Sledila je naporna 8-urna vožnja do hotelov v Ouarzazatu. Prvič po devetih dnevih smo se lahko stuširali, jedli normalno hrano, pili pivo….

Vse skupaj se mi je že neskončno vleklo, nedeljski prosti dan se mi je zdel povsem odveč. V ponedeljek smo imeli let v Pariz šele popoldan, tako da nisem uspel ujeti nobenega večernega leta za Benetke. Prisiljen sem bil še eno noč bivakirati na Pariškem letališču. V Benetkah sem bil v torek zjutraj ob 9.00 uri. Odločil sem se kar za auto-štop do Slovenije. Pol ure sem čakal na prvi avto slovenske registracije in že kar takoj imel srečo. Pobrala me je gospa iz Ljubljane in pred 12.00 uro sem že bil čisto blizu doma.

REZULTATI:

Na startu nas je bilo 1024 tekmovalcev

etapa 37,2 km
Mohamed Ahansal Mar 2H50’56 0H00’00 12.99
SALARIS Antonio Filippo ITA 2H55’25 0H04’29 12.66
CAPO SOLER Miguel ESP 3H00’33 0H09’37 12.30

VENCELJ Toni SLO 3H33’35 0H42’39 10.39

etapa 30,7 km
AHANSAL Mohamad MAR 2H38’48 0H00’00 11.71
AL AQRA Salameh JOR 2H43’19 0H04’31 11.39
AKAD Aziz MAR 2H44’02 0H05’14 11.34

17 VENCELJ Toni SLO 3H26’27 0H47’39 9.01

etapa 38 km
EL AKAD Aziz MAR 3H00’17 0H00’00 12.65
AL AQRA Salameh JOR 3H03’45 0H03’28 12.41
AHANSAL Mohamad MAR 3H05’21 0H05’04 12.30

VENCELJ Toni SLO 3H59’29 0H59’12 9.52

etapa 75,7km
AHANSAL Mohamad MAR 6H54’47 0H00’00 10.99
AL AQRA Salameh JOR 7H13’55 0H19’08 10.51
SALARIS Antonio Filippo ITA 7H29’45 0H34’58 10.14

VENCELJ Toni SLO 12H08’05 5H13’18 6.26

etapa 42.2 km
Aziz El Akad Mar 3.18.36
Salameh Al Aqura Jor 3.26.34
Mohamed Ahansal Mar 3.29.40

Toni Vencelj Slo 4.07.28

Končni vrstni red moški:

AHANSAL Mohamad MAR 18H59’35 0H00’00 11.79
AL AQRA Salameh JOR 19H41’15 0H41’40 11.38
CAPO SOLER Miguel ESP 20H19’31 1H19’56 11.02
SALARIS Antonio Filippo ITA 20H22’26 1H22’51 10.99
EL AKAD Aziz MAR 20H37’02 1H37’27 10.86
AKHDAR L houcine MAR 20H59’41 2H00’06 10.67
GOMES DE SA Carlos Alberto POR 21H20’52 2H21’17 10.49
AKHDAR Samir MAR 21H27’53 2H28’18 10.44
LE SAUX Christophe FRA 21H31’23 2H31’48 10.41
KENDALL Danny GBR 21H46’03 2H46’28 10.29

VENCELJ Toni SLO 27H15’06 8H15’31 8.22

Končni vrstni red ženske:

Meghan Hicks (USA), 24h42’01
Joanna Meek (GBR), 25h41’01
Zoe Salt (GBR), 27h03’58
Sophie Grant (NZL), 28h55’47

Maraton je končalo 970 tekmovalcev

KRATEK POVZETEK

Marathon des sables sem pretekel 5 let zapored, 5 let zapored sem sploh prišel na start tega maratona… to je edino s čimer se lahko letos pohvalim, končno 30. mesto je veliko manj, kot sem pričakoval. Preveč spininga in premalo intervalnih tekaški tekov sta najverjetnejša vzroka za moj počasnejši tek letos. Mogoče sem dal od sebe celo več kot prejšnja leta, saj sem prav na vsaki etapi želel dokazati, da zmorem več. Etape sem pričenjal enako hitro kot običajno, a nikakor nisem uspel držati ritma, hitrost je padala in etape so se vlekle kot še nikoli. Na srečo sem zadnjo etapo odtekel malo bolje, tako da mi ne manjka motivacije za naprej. Po drugi strani pa se mi pozna velika skupna količina treningov, tako da sem tekmo končal brez poškodb in niti ne čutim kakšne posebne utrujenosti. Spining sezona se počasi končuje, sedaj bom imel več časa in energije za tek, za priprave za naslednji cilj sezone, konec augusta, 166km ultra trail okoli Mont Blanca.

V največjo oporo mi je moja punca Katja. Tudi ona je ultra maratonka, zato mi lahko veliko pomaga in me zna dobro spodbujati .

Hvala vsem ki ste me podpirali, navijali zame in mi pošiljali spodbudna sporočila. Še posebej hvala vsem sponzorjem: TLS, Flirt bar, Salomon

NEKAJ STATISTIKE TEKMOVANJA

230 km premagati z svojo hrano in opremo
6.5 kg je minimalna dovoljena teža nahrbtnika na startu
2000 kcal za vsak dan je minimalna količina hrane v nahrbtniku
6. etap vključno za najdaljšo 75 km
Leta 1986: 23 tekmovalcev na MDS
Leta 2012: okoli 905 tekmovalcev na MDS
Od leta 1986, čez 12 000 tekmovalcev na MDS
30% tekmovalcev, ki se vsako leto vračajo na MDS
70% mednarodnih tekmovalcev na MDS
30% Francozov na MDS
14% žensk na MDS
45% veteranov na MDS
30% skupin (3-4 ali več tekmovalcev)
10% tekmovalci, ki bodo proge prehodili
90% tekmovalci, ki bodo proge prehodili in pretekli
14km/h je povprečna max hitrost na MDS
3km/h je povprečna minimalna hitrost na MDS
16 let ima najmlajši tekmovalec na MDS
79 let ima najstarejši tekmovalec na MDS
115 prostovoljnih delavcev
400 osebja
120 000 l vode
270 šotorov
100 terenskih vozil
2 helikopterja in 1 letalo
6 MDS komercialnih letal
23 avtobusov
4 kamele
1 gasilni avto
4 četverčki, ki skrbijo za okolje in varnost na progi
52 zdravstvenih osebij
6,5 km Hansaplasta, 19 000 elastičnih povojev
6 000 protibolečinskih tablet
150 l desinfektorja
5 kamer, 1 satelit za oddajanje slike, 10 satelitskih telefonov, 30 računalnikov, fax in internet

OPREMA V NAHRBTNIKU

papir robčki 2,2 x6 40

kompas 40

akileine nok krema 21

milo 8

prva pomoč 78

kava 23

anti septik razkužilo 30

ogledalo 6

alu folija 30

rezerv. Elastiketrak sponke 40

pribor za šivanje 20

naglavna svetilka + 2 rezerv vložka 36

nož 22

vžigalnik 18

vilice žlica 12

krema sonce 32

krema hladilna 0

antivenom pump 33

knoflice 10 10

skupaj drobna oprema 499

nahrbtnik 490

bidon 130

goo pro kamera + rezerv. bat. 200

tyvec 148

spalka 730

podloga 188

raketa 500

skupaj oprema 2386

hrana 6368

SKUPAJ TEŽA 9253

AFRICA RACE KAMERUN 2012, 5 etap, 200km

Mr. Toni Vencelj won self sufficient Africa Race Camroon extreme race.

Photo Gallery: <a href=”https://www.dropbox.com/sh/mzcb4y2hmw02zqh/fCTcffz9lQ#/”>https://www.dropbox.com/sh/mzcb4y2hmw02zqh/fCTcffz9lQ#/</a>

Official page: <a href=”http://www.canal-aventure.com”>http://www.canal-aventure.com</a>

Face book profile: Canal-aventure

<em>Final order</em>:

1 – Toni Vencelj (Slovenia) – 20h14

2 – Rafael Fuchsgruber (Germany) – 21h17

3 – Cédric Masip (France) – 22h13

4 – Sini Teriva (Cameroon) – 25h22

5 – Dawa Deli (Cameroon) – 27h45

6 – Martin Kodji (Cameroon) – 28h17

7 – Marc Leclerc (Canada) – 33h47

8 – Lam Weng Yew (Singapor) – 34h58

9 – Newark Tigemha (Cameroon) – 152 km

10 – Jacob Hastrup (Denmark) – 140,5 km

11 – Yonana Daza (Cameroon) – 139 km

12 – Henry Tery (Cameroon) – 61 km

13 – Pablo Andres Siufi (Australia) – 48 km

14 – Jose Maria Romero Parra (Spain) – 48 km

AFRICA RACE KAMERUN 2012, 5 etap, 200km

Mr. Toni Vencelj won self sufficient Africa Race Camroon extreme race.

Photo Gallery: <a href=”https://www.dropbox.com/sh/mzcb4y2hmw02zqh/fCTcffz9lQ#/”>https://www.dropbox.com/sh/mzcb4y2hmw02zqh/fCTcffz9lQ#/</a>

Official page: <a href=”http://www.canal-aventure.com”>http://www.canal-aventure.com</a>

Face book profile: Canal-aventure

<em>Final order</em>:

1 – Toni Vencelj (Slovenia) – 20h14

2 – Rafael Fuchsgruber (Germany) – 21h17

3 – Cédric Masip (France) – 22h13

4 – Sini Teriva (Cameroon) – 25h22

5 – Dawa Deli (Cameroon) – 27h45

6 – Martin Kodji (Cameroon) – 28h17

7 – Marc Leclerc (Canada) – 33h47

8 – Lam Weng Yew (Singapor) – 34h58

9 – Newark Tigemha (Cameroon) – 152 km

10 – Jacob Hastrup (Denmark) – 140,5 km

11 – Yonana Daza (Cameroon) – 139 km

12 – Henry Tery (Cameroon) – 61 km

13 – Pablo Andres Siufi (Australia) – 48 km

14 – Jose Maria Romero Parra (Spain) – 48 km

POT DOMOV

Po razglasitvi je sledila dvourna vožnja s terenci nazaj v Marouo. V hotelu smo si po petih dneh končno spet lahko privoščili hladno pijačo in seveda pravi tuš. Po prostem večeru v hotelu smo se naslednje jutro ob 9.00 uri odpravili proti letališču, na dolgo pot nazaj. Najprej v vročo soparno Dualo, potem nočni let do Pariza in nato večerni let za Zagreb . Za pot domov sem potreboval kar 38 ur.

PRIMERJAVA Z MARATHONOM DES SABLES

Glede na to da sem pred nastopom v Kamerunu štiri krat zapored nastopil na Marathonu des sables, bom navedel primerjavo obeh maratonov:

Tu nas je bilo 14 tekmovalcev in 9 članov spremljevalne ekipe. Na MDS čez 800 tekmovalcev in 400 članov spremljevalne ekipe. Tu smo se vsi dobro spoznali med sabo, bilo je prijetnejše vzdušje, nobenega čakanja v vrstah. Organizator se je tu res potrudil poiskati kot prvo zanimivo državo in kot drugo tudi eno najzanimivejših pokrajin v tej državi.

V primerjavi z Marokom tu živi zelo malo Muslimanov. Večinoma so tu Kristjani. O tem pričajo tudi številne manjše cerkve. Kljub temu da živijo v revščini, so ljudje tukaj videti srečni. Skoraj vsaka večja vas skozi katere smo tekli ima svojo šolo. Otroci so v šolah lepo urejeni, enako so oblečeni, nosijo šolske uniforme. V teh krajih praktično ni turizma, zato so nas domačini vzeli kot neko zanimivost, kot nekaj nevsakdanjega in ne kot lahek vir zaslužka za prodajo kiča ali za prosjačenje. Vsak dan so se okoli našega kampa zbirali radovedni otroci iz bližnjih vasi. Z neposredne bližine so nas opazovali . Ni jih bilo potrebno odganjati. V večjih ali manjših skupinah so tudi po več ur sedeli na istem mestu. Za njih je že prazna plastenka od vode pomenila pravo dragocenost. Na žalost smo veliko večino plastenk razrezali, ker smo jih rabili pri pripravi naših obrokov. Tudi med tekom so nas ljudje prijazno pozdravljali z BUON JOUR ali BUON COURAGE.

Ceste so tu v zelo slabem stanju. Avtomobilov praktično ni, sem pa tja kakšen star kamion, je pa zato tu toliko več mopedov. Motor je tu glavno prevozno sredstvo za ljudi in za tovor. Prav neverjetno je koliko stvari se da peljati na motorju. Videl sem razne kombinacije ljudi in tovora na enem motorju. Recimo oče, mama in trije otroci. Trije odrasli, s tem da oba sopotnika držita po eno kozo v naročju… Ljudje so tu videti pridni in delavni, v Maroku sem imel občutek, da večinoma samo poležavajo v senci. Savana sicer ne zgleda pretirano rodovitna, a jo je vseeno kar veliko obdelane. Območje precej sušno, dežja imajo le tri mesece na leto, zato tu uspevajo le določene vrste rastlin. Tekli smo ravno v času obiranja bombaža. Poleg bombaža je tu najpogostejša poljščina koruza.

DOBRODELNOST

Organizator nas je že pred prihodom v Kamerun prosil, naj po svojih močeh prispevamo rabljeno opremo za kamerunske tekače. Bili so povsem brez športne opreme.

Po koncu tekme sta se naš zdravnik Sylvain in medinska sestra Isabele odločila, da ves medicinski material ki je ostal po tekmi odneseta v bolnišnico v Marou. Nista nam hotela točno povedati na kako slabe razmere sta naletela tam, le prosila sta nas naj še mi pobrskamo po svojih kompletih prve pomoči in zberemo čim več materiala.

FOTO – VIDEO

Ves čas tekme sem nosil s seboj lahek majhen fotoaparat z možnostjo snemanja FUL-HD filma. Nabralo se je kar za 40 GB gradiva. Podobno kot za Marathon des sables bom tudi za to Kamerunsko izkušnjo pripravil potopisno predavanje.

NASLEDNJA TEKMA

Vsekakor bi rad aprila 2013 ponovno nastopil na Marathonu des sables. Dve oviri je potrebno premagati. Prva ovira je 2.800€ startnine, polog 1.200€ bi moral plačati že pred tedni, upam da me bodo počakali. Druga pomembna stvar je priti na start vrhunsko pripravljen, a nepoškodovan. Motivacije mi ne manjka, saj znova in znova odkrivam nove rezerve, ki jih še imam pri pripravah. Še bolje se moram pripraviti na vročino in preteči še več kilometrov kot lani. Tretje mesto se mi zdi da je dosegljivo.

V začetku marca je podoben ultramaraton tudi v puščavi Atakama, v Čilu, v Južni Ameriki. To bi pomenilo še dodatnih 3.000€ stroškov, tako da bom tja šel verjetno kakšno drugo leto.

Eden izmed morebitnih ciljev moje nove sezone je tudi 160 km UTMB (Ultra trail Mont Blanc) gorski tek okoli Mont Blaca, konec augusta.

  AFRICA RACE KAMERUN 2012, 5 etap, 200km

Foto galerija: <a href=”https://www.dropbox.com/sh/mzcb4y2hmw02zqh/fCTcffz9lQ#/”>https://www.dropbox.com/sh/mzcb4y2hmw02zqh/fCTcffz9lQ#/</a>

IDEJA

Organizator Francoz Jerome Lollier želi po zgledu podobnih več dnevnih etapnih ultramaratonov organizirati 5 tekmovanj na petih celinah. Tako je letos že organiziral ultramaraton v Indiji, Avstraliji in v Afriki. Tekmovalce na teh tekmovanjih popelje v zanimive, turistično praktično ne obiskane kraje.

Uradna stran organizatorja : <a href=”http://www.canal-aventure.com”>http://www.canal-aventure.com</a>

Spremljanje tekmovanja na Face book profilu: Canal-aventure

PRAVILA

Velja pravilo samooskrbe, to pomeni, da tekmovalec nosi s seboj vso svojo hrano in vso opremo, ki jo potrebuje za ves čas trajanja tekme. Le vodo preskrbi organizator, po v naprej določenem razporedu, na kontrolnih točkah med tekom in na cilju vsake etape, skupaj 9 L tekmovalca. Tekma v Kamerunu je imela 5 etap v petih dneh. Prvi dan 48km, drugi 43km, tretji 48km, četrti 42km in peti 19km. Skupaj 200km.

PRIPRAVE NA TEKMO, TRENING

Po aprilskem nastopu na Marathonu des sables, sem malo podaljšal tekaške treninge in konec junija brez težav odtekel 100km dolg gorski ultramaraton čez Velebit. Tudi čez poletje sem dobro treniral, a zaradi spleta okoliščin odtekel le en gorski maraton. Konec poletja sem sprejel izziv in se odločil nastopiti na moji najkrajši tekmi do sedaj, na Red bull-ovih 400m v Planici. V treh tednih sem naredil kar precej intervalnih treningov po dolenjskih gričih in se v Planici povsem enakovredno kosal tudi z tekači na krajše razdalje.

S prvim septembrom sem pričel voditi Spint Indoor cycling v mojem fitnes klubu TekToniK. Sprva po 4 ure na teden, konec oktobra pa že 12 ur na teden. Poleg kolesarjenja mi je uspelo tudi nekaj tednov zapored preteči po več kot 100km na teden. Zadnji mesec pred nastopom v Kamerunu sem na treningih spet krepko obtežil nahrbtnik. Čez poletje sem veliko tekel z nahrbtnikom, tako da sem imel hrbet in ramena kar dobro utrjene, zelo hitro sem se navadil tudi na 12kg teže. Zadnje dni pred odhodom sem opravil še nekaj posebno vročih treningov. V fitnesu sem si posebej pripravil tekaško stezo, zagrnil sem jo z zaveso in prostor notri močno ogrel, vse do 32°C. Ti vroči treningi so bili še posebej naporni, takoj sem videl da sem si vzel premalo časa za pripravo na vročino. No vsaj malo sem se pripravil na Afriško sonce.

Imel sem tudi višinske priprave, 4 tedne v avgustu in zadnja 2 tedna v oktobru. Višinske priprave opravim kar doma, saj imam svoj višinski šotor. Posebna naprava zmanjša odstotek kisika v zraku v šotoru kjer spim. Razmere so podobne, kot bi recimo spal na Kredarici, na 2500m nadmorske višine.

OPREMA IN HRANA TEŽA V GRAMIH:

<tbody>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>osvežilni robčki</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>wc papir</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>kompas</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>akileine nok krema</td>

</tr>

<tr>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>prva pomoč</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>prevent.zdravil.tablet</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>lepilo</td>

</tr>

<tr>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>antiseptik</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>ogledalo</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>alu folija</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>elastika, trak, sponke</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>pribor za šivanje</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>naglavna svetilka</td>

</tr>

<tr>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>vžigalnik</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>vilice žlica</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>krema sonce</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>krema proti komarjem</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>antivenom pump</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>Varnostne sponke 10</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>skupaj drobna oprema</td>

</tr>

<tr>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>nahrbtnik</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>bidon 2X 130</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>foto-kamera</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>spalka</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>podloga za spanje</td>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>skupaj oprema</td>

</tr>

<tr>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>hrana</td>

</tr>

<tr>

</tr>

<tr>

<td valign=”top” nowrap=”nowrap” width=”167″>skupaj</td>

</tr>

</tbody>

</table>

NA POTI

Moja pot do Kameruna se je pričela preko Zagreba in Pariza. V Parizu sem se pridružil skupini petih tekmovalcev in petim članom naše spremljevalne ekipe. Skupaj smo potem leteli proti Duali, glavnem mestu Kameruna. Zadnje tri tedne pred odhodom sem spremljal vremensko napoved za Dualo. Ves čas je bila podobna, noči okoli 26 °C podnevi pa okoli 38 °C in pa skoraj vsak dan nekaj dežja. Deževno obdobje naj bi se končalo že pred tedni, a je še kar trajalo. Prvi občutek, ko smo stopili z letala je bila poleg vročine tudi neznosna vlaga v zraku. Na srečo smo v Duali ostali le eno noč. Tu sta se nam pridružila še tekmovalec iz Singapurja in tekmovalec iz Australije. Že naslednje jutro smo se odpravili z naslednjim letalom proti skrajnemu severu Kameruna (Far North) proti Maroui. Tam nas je pričakala še hujša vročina, vendar pa je zrak bil veliko bolj suh.

Namestili smo se v samem centru mesta Maroua, v manjšem hotelskem kompleksu, ki so ga sestavljale majhne kolibe, zidane v afriškem stilu. Tu smo v pripravah na tekmo preživeli tudi še ves naslednji dan. Pridružilo se nam je še šest Kamerunskih tekačev. Le te je organizator že pred tedni povabil in izbral z pomočjo lokalnih veljakov. To so bili mladi fantje, dijaki, študenti, stari med 16 in 21 let, domačini z bližnje okolice. Na startu nas je bilo tako vsega skupaj 14 tekmovalcev, organizator Jerome Lolier, njegova pomočnica Cristele, zdravnik Sylvain, medicinska sestra Isabele, predstavnik sponzorja-pomočnik na progi Max, označevalec proge Chritian in trije vozniki terencev.

Udeležba na tekmi je bila sicer bolj skromna kot je organizator sprva pričakoval. Svoje je naredila tudi visoka startnina, 1300€ plus stroški prevoza do starta. Tudi jaz se nebi udeležil, če me nebi organizator posebej povabil in me oprostil plačila startnine. Vseeno sem imel kar veliko stroškov. Poleg opreme, ki jo imam še iz prejšnjih podobnih tekmovanj, je bilo potrebno kar nekaj posebne hrane, viza je stala 100€, tablete proti malariji 85€, letalske karte cca 1100€ in še nekaj drobnih stroškov na potovanju.

TEKMA

ETAPA: MAROUA – COL DE MERI 48km

Startali smo v sredo 14.11.2012 ob 8.00 uri, kar izpred našega hotela. Prva etapa je bila dolga 48km in je bila pretežno ravninska. Po treh kilometrih smo zapustili mesto in tekli po makadamskih cestah preko savane, skozi številne manjše vasice. Že pred tekmo sem se pozanimal o konkurenci, o sotekmovalcih, o njihovih dosedanjih rezultatih na podobnih tekmovanjih. Predvideval sem, da naj mi naj nebi bili nevarni. Uganko se predstavljali le domači tekmovalci. Tudi njih se nisem pretirano bal, saj nimajo izkušenj z ultramaratonskim tekom in tudi z težkim nahrbtnikom niso bili vajeni teči. Moj nahrbtnik je bil na startu težak 8,5kg, kar je glede na to, da je tekma dolga le 5 dni, kar precej težko. S sabo sem nosil malo več hrane, kot jo imam recimo na Maratonu des sables (MDS). Prvo etapo sem pričel teči relativno hitro in po petih kilometrih že tekel v vodstvu sam. Ker sem se dobro počutil sem v tem tempu tudi nadaljeval. Sotekmovalci so kar hitro zaostali za mano in jih kmalu tudi na najdaljših ravninah nisem več videl. Kontrolne točke z vodo so bile tu na cca 15-16km kar je bolj poredko, kot sem jih navajen na MDS. Zaradi tega sem moral s sabo nositi tudi več vode, namesto enega bidona 0.75 l sem imel dva. Do druge kontrolne točke na 31,5km sem tekel lahkotno brez posebnega truda. Od tam naprej pa sem kmalu občutil nelagoden občutek hude vročine, ki se mu je kmalu pridružila še utrujenost. Vročina je bil res huda, do 36°C se je že povzpela ob 11.00 uri. Noči so tukaj v primerjavi z puščavo zelo tople, med 22 in 24 °C. Zjutraj, dobro uro po sončnem vzhodu, je pa je bila temperatura že blizu 30 °C. Tekli smo po savani, ki je bila po nedavnem deževnem obdobju še dokaj zelena, zato je bilo v zraku čutiti tudi kar nekaj vlage. Zdelo se mi je podobno kot pri nas v najhujši poletni vročini. Prva etapa se je zaključila z 3km dolgim vzponom. Čeprav sem bil že precej utrujen, nisem hotel popustit tempa, saj sem hotel čim prej priti na cilj. Ne toliko zaradi rezultata kot zaradi tega, da končno enkrat že ležem v senco. Komaj sem čakal na zadnji vzpon, saj sem bil že naveličan enolične ravnine, prepričan sem bil, da se bom bolje počutil na vzponu. Vzpon se je pričel na koncu vasi Gadzawai. V roadbooku je pisalo, da pri ljudski šoli z urejenega makadama preidemo na slabšo pot, ki se vzpenja naslednje 3 kilometre.

Pred začetkom tekme smo dobili roadbook z natančnim opisom etap. Ob sprotnem sledenju navodil se ni bilo težko znajti. Vpisana so bila vsa pomembnejša križišča, vasi in opazne posebnosti. Zemljevida v roadboku ni bilo, tako da niti kompasa nismo potrebovali. Progo je že dan pred etapo označil Chritian. Postavil je rdeče puščice in trakove v vsa pomembnejša križišča. Na dan etape pa je šel pred nami in še enkrat preveril, če ni med tem kaj izginilo. In zanimivo, puščice so bile nedotaknjene, trakovi pa so večinoma izginili.

V prvih metrih zadnjega vzpona sem dohitel skupino šolarjev, ki so ravno zapuščali šolo. Trije, po moji oceni dvanajstletniki, so se mi pridružili in tekli z mano vse do cilja. Vzpon mi je na začetku pomenil pravo olajšanje, vendar sem po nekaj minutah že občutil manjše krče v mišicah na nogah. Bil sem že dobre 4 ure na poti, vročina pa je na vzponu še bolj prišla do izraza. Na cilju v vasi Giuivel me je pričakal Chritian in kakih 30 domačinov iz vasi, predvsem otrok.

Chritian in njegov voznik terenca sta že pred mojim prihodom v cilj postavila kamp z desetimi manjšimi šotori. V sredini kampa sta postavila tudi nekaj kvadratnih metrov veliko preprogo z senčno cerado nad njo. Na tej preprogi v senci sem ulegel takoj po prihodu v cilj. Imel sem občutek, da sem kuhan in pečen. Čeprav ni bilo na vidiku nobenega zasledovalca sem celo etapo odtekel kot najpomembnejšo na MDS-ju. Šele po štiridesetih minutah je za mano v cilj pritekel Nemec Rafael in še nadaljnjih 20 minut kasneje Francoz Cederic. Šele za njima so prišli v cilj Kamerunski tekači.

Čas prve etape 4:40:00

HRANA

Po prihodu v cilj sem prejel 3 plastenke vode po 1,5l. To je moralo zadostovati za pripravo hrane in napitkov do naslednjega jutra. Na voljo smo imeli tudi dobra 2l vode na osebo za tuširanje. Takoj po prihodu v cilj etape sem z vodo pripravil 100g regeneracijskega napitka, kot popoln hitro prebavljiv obrok. Takoj za tem sem z vodo zalil 300g suhega zmletega mueslia , za posodo sem uporabil kar odrezano plastenko. Čez dobro uro je bil razmočen mueslie moj drugi obrok. Takoj za mueslijem sem pojedel še 50g govejega pršuta, ki ga v mesarstvu Maver posebej za mene pripravijo za tovrstna tekmovanja. V sredini kampa smo tudi zakurili ogenj, da smo si lahko zavreli vodo za pripravo hrane. Okoli 16.00 ure sem pripravil 150 gramski Travel lunch, to je v naprej pripravljena gotova jed, ki jo je potrebno le preliti z vrelo vodo. V mraku ob 18.00 uri sem si pripravil še eno 100gramsko porcijo Travel lucha. Pred spanjem ob 19.00 uri sem imel še zadnji večerni obrok, 2 štirideset gramski energetski ploščici. Zjutraj ob 6.00 uri sem si pripravil 100 gramski regeneracijski napitek in zraven pojedel še 2 štirideset gramski energetski ploščici. Privoščil sem si tudi instant kavo. V plastenko z 1,5l vode sem zmešal 80g iso-energetskega napitka. Polovico sem spil pred startom, ostalo pa je zadostovalo do prve kontrolne točke. Tik pred prihodom na kontrolno točko sem v prvi bidon 0.75l stresel 40g iso-energetskega napitka, drugi bidon je bil namenjen čisti vodi. Na vsako etapo sem vzel tudi po 4 energetske gele.

NOČ

Zmračilo se je že okoli 18.00 ure. Kakšno uro prej so se pojavili komarji, ni jih bilo pretirano veliko, so pa bili piki srbeči in nevarni za malarijo. Uporabil sem zelo močno kremo proti komarjem, posebej namenjeno za tropske kraje. Bila je res učinkovita in je delovala presenetljivo dolgo, vse do jutra. V šotoru sem bil skupaj s Singapurcem Lamom. Po slabih izkušnjah s hladnimi nočmi v Sahari sem tudi tu imel dokaj toplo 700g težko spalko, ki sicer obljublja komfortno spanje že pri 0°C. V spalko sem stlačil tudi posebno ultralahko 170 gramsko napihljivo ležalno podlogo. Spat smo šli zelo zgodaj, že pred 20.00 uro, vstali pa smo pred 6.00 uro zjutraj.

ETAPA

Razen prve etape smo vse ostale startali ob 7.30 uri. Na startu 2. Etape sem čutil kar nekaj posledic prve, prehitre etape. Glede na prednost, ki sem jo imel od prejšnjega dne, sem se odločil da začnem malo počasneje. Presenetljivo hitro je začel Cederic. Z Rafaelom sva ga dohitela šele na prvi kontrolni točki na 16-em kilometru. Za Cederica je bil to prvi ultramaraton, nobenih izkušenj še ni imel z podobnimi tekmovanji. Ko sva ga z Rafaelom dohitela se je še pohvalil kako dobro mu gre, vendar je že v naslednjih kilometrih kar naenkrat zaostal za nama.

Odločil sem se, da še do naslednje kontrolne točke tečem skupaj z Rafaelom, nato pa pospešim v zadnjih 13-ih kilometrih. Res sem pospešil in hitro pridobival prednost. Zadnje kilometre smo tekli po asfaltni cesti skozi mestece Mokolo. 2km pred ciljem sem spregledal odcep naše poti. Šele ko je asfaltna cesta zavila v povsem drugo smer sem posumil da je nekaj narobe. Vprašal sem prvega domačina za pravo smer in le ta me je poslal kakih 500m nazaj. Ko sem se vrnil nazaj na pravo pot se mi je drugo uvrščeni približal na vsega 100m . Še dodatno sem pospešil in uspel priteči v cilj z 5 minutno prednostjo.

Na cilju nisem bil tako utrujen kot prvi dan. Kot tretja sta skupaj pritekla v cilj Cederic in najboljši Kamerunec. Cederic je bil povsem izčrpan. Etapo je pričel prehitro, zavedlo ga je to, da je tekel na prvem mestu. V skupnem seštevku sem imel sedaj že 45 minut prednosti pred drugo uvrščenim. Videl sem, da sem veliko močnejši od drugih in mi ni treba tvegati da se preobremenim ali poškodujem. Tudi glede navigacije sem se odločil za večjo previdnost, da nebi po neumnosti izgubil prvega mesta.

Proga v tej etapi in tudi kasneje v naslednjih dneh ni bila več tako ravninska in enolična kot prvi dan, ves čas je bila razgibana,a brez daljših vzponov in spustov.

Čas druge etape 4:16:00

ETAPA MOKOLO – MODOGE 48km

Odločil sem se, da 3. Etapo tečem skupaj z Rafaelom. Dobro je šlo tudi Cedericu, uspel se je regenerirati po prejšnji etapi. Prve ure sem tekel lahkotno, z veliko rezerve. Mislil sem si, da bi s tako hitrostjo lahko tekel 24 ur skupaj. Vendar je sonce postajalo vse močnejše. Po treh urah teka nisem bil več tako lahkoten. V tolažbo mi je bilo to, da sta bila moja dva sotekmovalca videti še veliko bolj utrujena, tudi zgovorna nista bila več tako kot na začetku. Cederic je bil ves čas nervozen, bal se je za svoje 3. mesto v skupnem seštevku. Na progi namreč nismo imeli pravega podatka kako daleč za nami so najbližji zasledovalci. Kljub vse večji utrujenosti je Cederic zadnje 3km pred ciljem zelo pospešil. Z Rafaelom sva že mislila, da nama hoče pobegniti. Dopovedovala sva mu, da nima smisla tako brezglavo hiteti, vendar naju ni poslušal. Posledice so prišle takoj za tem, saj zadnjih 500m do cilja sploh ni več mogel teči. Z Rafaelom sva ga počakala in vsi trije smo skupaj prihodili v cilj. Izkazalo se je, da je Kamerunec za nami zaostal za celo uro.

Čas tretje etape 5:20:00

ETAPA MODOGE – LDIRI 42km

Tudi za 4. etapo sem se odločil, da tečem skupaj z drugimi. Prva kontrolna točka je bila na 15-em km v mestecu Rhumsiki, domačem kraju naših Kamerunskih sotekmovalcev. Mi trije vodilni tekmovalci smo se odločili, da tečemo prvi del skupaj z domačini. Bili so zelo veseli, da so lahko pritekli v domači kraj v vodilni skupini. Več sto domačinov nas je pričakalo z bučno glasbo in plesom. Toliko smo še počakali, da smo mesto skupaj zapustili, potem pa smo pospešili na naš običajen tempo. Že zjutraj pred startom je Rafael omenil, da ima težave s kolenom. Tekom četrte etape se mu je bolečina samo še stopnjevala. Tudi počasen začetek ni najbolje vplival na njegovo poškodbo. Kar precej se nam je vsem vlekla ta etapa. Kljub ne prehitremu tempu nas je vročina vse bolj zdelovala. Rafael je nama s Cedericom v zadnjih kilometrih sicer rekel naj greva po svoje, vendar sva ga vseeno počakala, da smo skupaj prišli na cilj.

Čas četrte etape 4:38:00

ETAPA LDIRI – LOUGERE KONDONG 19km

Dirka je bila že zdavnaj odločena, vendar sem se vseeno odločil, da zadnjo etapo odtečem na vse. Zelo dobro mi je šlo, občutek sem imel da kar letim skozi vasice. Tudi nahrbtnik je bil sedaj že zelo lahek, bil sem povsem brez hrane, le kake 3kg opreme je še ostalo. Hiter tempo mi je celo bolj odgovarjal, kot počasen tempo prejšnjih dni. Za 19 km teka po razgibanem terenu sem potreboval le 1 uro in 20 minut. Na cilju niti nisem bil tako utrujen, vendar sem bil vseeno vesel da je maraton končno končan. Pričakalo nas je kakih sto domačinov, organizator je poskrbel tudi za lokalne godce in plesalce.

Na ciljnem prostoru je bila kmalu po prihodu zadnjega tekmovalca v cilj tudi razglasitev. Za zmago sem prejel afriški koledar. To je črna lončena posodica v katero vsako leto daš en kamenček. Če kamenčke prešteješ tako točno veš koliko si star. Darilo za zmagovalca je tudi plačana startnina na eni od naslednjih tekem, ki jih organizira isti organizator ( India race ali The track Australia).

Čas pete etape 1:20:00

KONČNI VRSTNI RED:

1 – Toni Vencelj (Slovenia) – 20h14

2 – Rafael Fuchsgruber (Germany) – 21h17

3 – Cédric Masip (France) – 22h13

4 – Sini Teriva (Cameroon) – 25h22

5 – Dawa Deli (Cameroon) – 27h45

6 – Martin Kodji (Cameroon) – 28h17

7 – Marc Leclerc (Canada) – 33h47

8 – Lam Weng Yew (Singapor) – 34h58

9 – Newark Tigemha (Cameroon) – 152 km

10 – Jacob Hastrup (Denmark) – 140,5 km

11 – Yonana Daza (Cameroon) – 139 km

12 – Henry Tery (Cameroon) – 61 km

13 – Pablo Andres Siufi (Australia) – 48 km

14 – Jose Maria Romero Parra (Spain) – 48 km

POT DOMOV

PRIMERJAVA Z MARATHONOM DES SABLES

Glede na to da sem pred nastopom v Kamerunu štiri krat zapored nastopil na Marathonu des sables, bom navedel primerjavo obeh maratonov:

DOBRODELNOST

Organizator nas je že pred prihodom v Kamerun prosil, naj po svojih močeh prispevamo rabljeno opremo za kamerunske tekače. Bili so povsem brez športne opreme.

FOTO – VIDEO

NASLEDNJA TEKMA

V začetku marca je podoben ultramaraton tudi v puščavi Atakama, v Čilu, v Južni Ameriki. To bi pomenilo še dodatnih 3.000€ stroškov, tako da bom tja šel verjetno kakšno drugo leto.

Eden izmed morebitnih ciljev moje nove sezone je tudi 160 km UTMB (Ultra trail Mont Blanc) gorski tek okoli Mont Blaca, konec augusta.

Med 8. in 14. aprilom 2012 sem že četrtič zapored nastopil na Marathonu des sables v saharskem delu Maroka.

Osvojil sem 8. mesto s skupnim časom 22 ur 30 minut 17 sekund

Foto galerija mds 2012: <a href=”https://www.dropbox.com/sh/ctupw50w64xc0cy/n_J8lbFotP”>https://www.dropbox.com/sh/ctupw50w64xc0cy/n_J8lbFotP</a>

mds 2012 foto by Mieczyslaw Pawlowicz: <a href=”https://www.dropbox.com/sh/sl0g45uqf7d43yo/VNi1bBBnct”>https://www.dropbox.com/sh/sl0g45uqf7d43yo/VNi1bBBnct</a> (dovoljujem objavo fotografij v medijih, za fotografije iz te galerije je obvezen pripis foto Mieczyslaw Pawlowicz)

V nadaljevanju je podroben opis priprav, potovanja in tekme:

PRIPRAVE NA MOJ 4. MARATHON DES SABLES

aprila ponovno startam na Maratonu des sables. Vem, da tam še nisem odtekel svojega idealnega teka. Veliko stvari lahko še izboljšam in če mi vsaka izboljšava prinese samo nekaj minut, lahko krepko izboljšam dosežek. To mi pomeni motivacijo za trening , to je tudi razlog zakaj bom spet nastopil. Izpostavil sem nekaj najpomembnejših točk

VROČINA. Lani sem bil preslabo pripravljen na vročino. Letos večinoma tečem v zaprtem prostoru v fitnesu. Zadnji mesec bom še dodatno oblečen in še dodatno bom ogreval prostor.

KOLIČINA TRENINGA. Glede na časovno dolžino treningov treniram 100% več kot lani. Kot voditelj odpeljem vsaj 10 ur spint indoor cyclinga na teden. Delam kar veliko vaj za moč. Trenutno mi primanjkuje nekaj več tekaških kilometrov. Upam, da v zadnjem mesecu ne bo kakih poškodb, da bom lahko tudi več tekel.

TEHNIKA TEKA. Na pesku se je potrebno odriniti z celega podplata, da se ne udira. Na treningih občasno uporabljam to tehniko. Ne tečem po prstih ampak imam težišče bolj nazaj, noge so rahlo pokrčene kot bi rahlo sedel.

LAŽJA IN UČINKOVITEJŠA OPREMA. Počasi tudi že delam izboljšave na opremi. Spet bom olajšal težo opreme za nekaj 100 gramov.

HRANA. Izkušnje iz prejšnjih let mi koristijo pri sestavi 6-dnevnega jedilnika. Kar nekaj sem eksperimentiral na predhodnih treh maratonih. Letos bom dal spet več poudarka na čiste ogljihove hidrate

NEKAJ STATISTIKE TEKMOVANJA

<ul>

<li>Leta 1986: 23 tekmovalcev na MDS</li>

<li>Leta 2012: okoli 905 tekmovalcev na MDS</li>

<li>Od leta 1986, čez 12 000 tekmovalcev na MDS</li>

<li>30% tekmovalcev, ki se vsako leto vračajo na MDS</li>

<li>70% mednarodnih tekmovalcev na MDS</li>

<li>30% Francozov na MDS</li>

<li>14% žensk na MDS</li>

<li>45% veteranov na MDS</li>

<li>30% skupin (3-4 ali več tekmovalcev)</li>

<li>10% tekmovalci, ki bodo proge prehodili</li>

<li>90% tekmovalci, ki bodo proge prehodili in pretekli</li>

<li>14km/h je povprečna max hitrost na MDS</li>

<li>3km/h je povprečna minimalna hitrost na MDS</li>

<li>16 let ima najmlajši tekmovalec na MDS</li>

<li>79 let ima najstarejši tekmovalec na MDS</li>

<li>250 km premagati z svojo hrano</li>

<li>6. etap vključno za najdaljšo 80 km</li>

<li>115 prostovoljnih delavcev</li>

<li>400 osebja</li>

<li>270 šotorov</li>

<li>100 terenskih vozil</li>

<li>2 helikopterja in 1 letalo</li>

<li>6 MDS komercialnih letal</li>

<li>23 avtobusov</li>

<li>4 kamele</li>

<li>1 gasilni avto</li>

<li>4 četverčki, ki skrbijo za okolje in varnost na progi</li>

<li>52 zdravstvenih osebij</li>

<li>6,5 km Hansaplasta, 19 000 elastičnih povojev</li>

<li>6 000 protibolečinskih tablet</li>

<li>150 l desinfektorja</li>

<li>5 kamer, 1 satelit za oddajanje slike, 10 satelitskih telefonov, 30 računalnikov, fax in internet</li>

</ul>

NA POTI V SAHARO

Toni Vencelj je na to dolgo pot odpotoval v četrtek 5.4.2012 iz Benetk. Najprej je imel kratek večerni let do Pariza. Zaradi zgodnjega jutranjega leta proti Maroku je bilo najbolje prenočiti kar na letališču. Po izkušnjah iz prejšnjih let je bilo potrebno poiskati le miren kotiček, kjer je dovolj prostora za razgrnit ležalno podlogo in spalno vrečo. Na letališču se je dalo po prtljagi hitro prepoznati tekmovalce namenjene v Saharo. Zaradi varnosti, zaradi tatov je povabil k sebi še 4 tekmovalce (3 iz Koreje in enega iz Australije). Eden izmed Korejcev je uro pred tem že ostal brez svojega i-phona, ker ga je neprevidno zapustil med polnjenjem. Letališče je bilo že okoli 5. Ure zjutraj polno tekmovalcez z vseh koncev sveta, saj jih je bilo kar za 3 letala. Po štirih urah leta so prispeli v Maroko v mesto Ouarzazate, od koder so se v središče puščave odpravili z avtobusom. Vožnja z avtobusom je bila dolga nekje 8 ur. V petek so tekmovalci že spali svojo prvo noč v puščavi. V soboto jih je čakal še dolg predtekmovalni dan za oddajanje odvečne prtljage in za preverjanje in tehtanje opreme, ki jo bodo nosili ves čas tekme. Nedelja… ob 9:00 in ob 11:00 našega časa se je pričela 1. Etapa te ekstremne preizkušnje v puščavi. 854 tekmovalcev se je podalo na pot. Naš Toni Vencelj je imel na startu 1. Etape, do sedaj še najlažji nahrbtnik 8,5 kg. Vsako leto je imel težo okoli 10kg. Držimo pesti za našega ultramaratonca, da mu uspe doseči svoj osebni cilj … priti med prvih pet

<ol>

<li>ETAPA, 8.4.2012, 34 km</li>

</ol>

Ob 8:00 je bilo 19,9°C.

Ob 10:00 je bilo 29,7°C.

Danes ob 9:00 je Patrick Bauer dal znak za start 27. Maratona des Sables med Ammouguer in El Aatchano. Prva dolžina proge je bila 33,8 km dolga in nudila mešan teren polno puščavskih sipin, kamnitih dolin,… Kot je bilo pričakovati so v naprej znani favoriti, pričeli zelo dobro in hitro. Rachid El Morabity je zmagal 1. Etapo z 6’35” prednostjo pred Mohamed Ahansal ter 9’55” prednosti pred Salameh Al Aqra.

Po današnji 1. Etapi, tekmovalce jutri čaka 2. Etapa dolga 38,5 km med El Aatchana in Taourirt Mouchanne. Pot bo potekala po osušeni rečni poti ter peščinah. Ravno prava proga za še povečati prednost boljših.

Štart ob 9:00…po naši uri ob 11:00

Na štartu je stalo 853 tekmovalcev.

Toni je imel na štartu 8,5 kg težak nahrbtnik.

<strong>Moška lestvica.</strong>

<strong>1. mesto : Rachid El Morabity (D1-MAR), 33,8km in 2h26’32’’.</strong>

<strong>2. mesto : </strong>Mohamad Ahansal (D8-MAR) 6’35’’ zaostanek.

<strong>3. mesto : </strong>Salamaeh Al Aqra (D148-JOR) 9’55<strong> </strong>zaostanek.

mesto: Toni VENCELJ 2h51’21” in 24’01” zaostanka.

Toni: 8.4.2012, 18:43

Oj! Končno sem prišel do e-maila. Tukaj imamo že zelo vroče, ko sem prišel v cilj je bilo v senci že 32°C. Komaj sem že čakal start! Pred odhodom sem imel še veliko stvari za uredit in pripravit, bilo je precej živčno, tako da sem res že komaj čakal start. Mogoče sem bil malo preveč neučakan in sem zato mogoče tudi preveč hitro začel. Nekje na polovici proge sem bil na 15. mestu in imel blizu pred sabo v dosegu 10 tekačev. To me je zavedlo in sem precej pospešil in napredoval celo na 5. mesto. Vendar sem potem zadnjih 50 minut začutil posledice neučakanosti in se zavedal, da sem malo pretiraval. Še nikoli do sedaj se mi na uvodnih etapah ni zgodilo, da me je kdo nazaj prehitel,..no tokrat sta me celo dva. Sem pa pravi čas popustil, saj vem da je pred mano še kar nekaj etap. Na cilju sem bil kar precej utrujen. Sedaj je ura 16:30 in sem že kar k sebi prišel. Na jutrišnji etapi se bo že malo bolj videlo kje sem z počutjem. Kot vedno imam tudi tokrat dovolj dela z opremo, saj sem šele sinoči izvedel, da mora biti štartna številka visoko gor na prsih pripeta, kar je pa pri meni zelo težko, ker imam ravno tam čez trakove od nahrbtnika in žepke. Drugače kar se tiče opreme in obleke je vse ok. Včeraj je bila obleka bela, danes je že malo manj bela. Žuljev ni bilo in upam, da bo tako tudi ostalo.

2.ETAPA, 9.4.2012, 39 km

Ob 8:00 je bilo 20,4°C.

Ob 12:00 je bilo 38,7°C.

Današnja 39 km dolga proga, jim je postregla z osušenimi oazami, puščavske sipine skupaj z izjemno visoko vlago in temperaturo okoli 38°C.

Ob 8:35 je sonce že objemalo oazo El Aatchana kjer je bil start 2. Etape 27. Marathon-a des Sables. Tekmovalci so do Taourirt Mouchanne, ciljne točke, potrebovali 38,5 km. V prvem delu proge ter puščavskih sipin je bil v vodstvu Al Aqra iz Jordanije za njim sta bila Ahansal in El Rachidy. Vendar se je 9 km pred ciljem zgodil nenaden preobrat, namreč El Rachidy je svojo hitrost še povečal in s tem tudi prevzel vodstvo in zmagal 2. Etapo z 2 minutno prednostjo pred jordanskim favoritom.

Naše tekmovalce jutri čaka 35km dolga 3. Etapa med Taourirt Mouhanne in El Maharch. Proga, katera je fantastična, bo na vsakemu posamezniku pustila velik vtis. Namreč na progi bodo priča osupljivemu razgledu, več kot 5km dolgih prekrasnih puščavskih sipin ter dolga ogromna skalnata področja. Pogled na lepoto puščave in njene čare, bo zagotovo očarala marsikoga.

Štart ob 8:30… po našem času 10:30.

Na startu je stalo 849 tekmovalcev.

<strong>Moška lestvica:</strong>

<strong>1. mesto : Rachid El Morabity (D1-MAR), 38,5km v 2h50’22’’.</strong>

<strong>2. mesto : </strong>Salameh Al Aqra (D8-MAR), zaostanek 2’14’’.

<strong>3. mesto :</strong> Mohamad Ahansal (D148-JOR), zaostanek 3’18<strong>.</strong>

mesto : Toni VENCELJ 3h14’20’’ in 24’02’’ zaostanka.

Toni: 9.4.2012, 18:11

Oj! Danes je bilo veliko bolje, kot včeraj. Vendar kljub temu čutim, da sem že malo utrujen, saj sem že takoj na začetku začutil desno mečno mišico. Na srečo ni bilo nič hujšega, seveda pa po takih tekih začneš čutiti dele telesa, ki so najbolj obremenjeni in sedaj npr. čutim sprednji »kvadriceps«. Malenkost sem tudi ožuljen, kar pa ni nič v primerjavi z prejšnjim letom. Sem pa opazil, da je velika večina tekmovalcev že precej utrujena, kar je očitno da smo vsi zelo težko čakali 1. Etapo in s tem prehitro začeli. Kar se tiče vrstnega reda v deseterici, se je precej pomešal, tako da je 5. Mesto za mene dosegljivo, vendar le če najdaljšo etapo premagam tako kot sem si zamislil. Za višja mesta bi pa moral kdo od vodilnih odstopiti! Današnjo etapo sem odtekel v enakomernem tempu, popolnoma nič se nisem oziral na druge tekmovalce in na koncu sem končal na 8. Mestu. Kar je popolnoma super, samo z časom pa nisem ravno najbolj zadovoljen.

Za jutri je zame spet pomembno, da tečem v svojem tempu, da privarčujem z energijo za 4. najdaljšo etapo, 81 km. Vročina je tukaj vsak dan hujša, npr. danes je bilo na cilju 32°C v senci, zdaj ob 16:00 je že 35°C.

Po včerajšnji etapi sem ves čas počival, danes pa moram malo delati, saj si moram zaradi startne številke popraviti našitke. Ja, pred prvo etapo sem izvedel, da mora biti številka visoko na prsih, vendar se prekriva z našitki in moram to zdaj rešiti. Zvečer nam običajno prinesejo na papir natisnjena elektronska sporočila ki nam jih lahko pošiljate preko uradne spletne strani. Sicer jih prejmemo z veliko zamude, pa vseeno..vesel sem jih!

3.ETAPA, 10.4.2012, 35 km

Ob 8:00 je bilo 24°C.

Ob 10:00 je bilo 29°C.

Ob 12:00 je bilo 31°C.

Na moški strani Rachid El Morabity (Maroko) in na ženski strani Laurence Klein (Francija), sta še v tretje osvojila zmago. Vendar zmaga ni bila lahka, saj sta se morala,kot vsi ostali tekmovalci, soočiti z močnimi sunki zahodnega vetra ter peska.

Pot do cilja je bilo kot neskončno bojevanje z močnim puščavskim vetrom vse do prečkanja prečudovitega dela Zireg ter ozkega dela El Maharch: predel kjer naj bi bil najlepši del 3. Etape 27.Marathona des Sables. Vendar je puščavski vihar vso lepoto v teh 35 km dolgi poti med Taourit Mouchanne in El Maharch, uničil. Na tej 3. Etapi so vladale ekstremne razmere, saj se je že takoj na začetku, da bi prišli čez štartno črto, 834 tekmovalcev borilo z močnimi sunki vetra, z glavami obrnjeni navzdol, z očali in »buffi« pokriti čez obraz…skratka zelo naporen in izčrpen dan!

<strong>Moška lestvica:</strong>

<strong>1.mesto: Rachid El Morabity (D1-MAR), 2h35’53’’</strong>

2.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 59’’ zaostanka.

3.mesto: Aziz Akad (D9-MAR), 1’36’’ zaostanka.

8.mesto: Toni VENCELJ 2h51’35’’ in 15’42’’ zaostanka.

V SKUPNEM SEŠTEVKU VSEH TREH ETAP JE TONI VENCELJ ŠE VEDNO NA 7. MESTU!

Toni: 10.4.2012, 20:02

Oj! Še 3. Etapa uspešno končana. Moram priznati, da me je bilo na začetku te etape zelo strah zaradi poškodb. Bolečine ki sem jih začutil v prejšnjih etapah v stegenski in mečni mišici sem čutil tudi danes. Malo mi je odleglo, ko sem čutil da se stanje ne poslabšuje in da klub bolečini lahko normalno tečem. . Med samo tekmo sem v zadnji tretjini ujel oba Italijana ter Portugalca, vendar so potem vsi skupaj zelo pospešili, zato sem raje odnehal in tekel svoj tempo. Ta etapa naj bi bila ena izmed najlepših, vsaj kar se tiče razgleda in pogleda, vendar smo imeli ves čas močan veter v hrbet, ogromno peska je bilo v zraku…no vsaj pretirano vroče ni bilo (okoli 33°C v senci). Sedaj proti večeru se je veter še okrepil, sonca ne vidimo več a ne zaradi oblakov, ampak zaradi količine peska v zraku.

V šotoru nas je 8, 2 Nemca, 4 tekmovalci iz Švice in Wataru iz Japonske, s katerim se poznava že iz lanskega MDS. Vsi sostanovalci v šotoru so nekje na sredini lestvice le Japonec je na 13. Mestu.

Hrane imam dovolj, vendar po 4. najdaljši etapi, bom na minimumu. Tudi vse kar še imam odveč v nahrbtniku, bom jutri odvrgel, da bo nahrbtnik čim lažji za 82 km. Vprašanje »Kako bo jutri?«…ne vem, ker je bilo do sedaj na tej najdaljše etapi vsako leto drugače. Vem le, da bom začel zelo počasi, zanašam se na izkušnje. Rad pa bi prišel vsaj do cilja!!

<strong> Galerija s 3. etape</strong>

<strong>[nggallery id=6]</strong>

4.ETAPA, 11.4.2012, 81,5 km

Ob 8:00 je bilo 23°C.

Ob 11:00 je bilo 29°C.

Večina tekmovalcev je pričela z 4. Etapo ob 8:30, le najboljših 50 v skupni razvrstitvi so pričeli ob 11:30.

Od 1. Etape in do in do startne črte jih je 33 že odpovedalo tekmo, saj je bilo na startu le 821 tekmovalcev.

Marathon des Sables ima posebno značilnost tekmovanja. Vse etape so razdeljene nekje okoli 35-40 km, vendar le ena etapa ima čez 80 km dolgo pot. Tekmovalci startajo v dveh skupinah in sicer, najboljših 50 starta ob 11.30 uri ostali pa že preje, 8.30 uri. Zakaj? Razlog je eden..da so si vsi tekmovalci enakovredni in vsi doživijo tek tudi v temi sredi puščave. Le da pohodniki pridejo na cilj šele drugi dan in celo noč preživijo v puščavi.

Tokrat so morali tekmovalci premagati 81,5 km med El Maharch in predelom El Mraier. Obrazi so bili bistveno bolj zaskrbljeni in napeti. Prav vsi tekmovalci bodisi favoriti bodisi povprečni tekmovalci, so imeli določeno spoštovanje do te dolge razdalje. Proga je zahtevala kar nekaj hudih preizkušenj, saj so se vsi tekmovalci takoj po 9 km od startne linije, morali soočiti z predelom Oftal. Na vrhu so bili nagrajeni z prekrasnim pogledom na oazo Rheris, vendar tu nastopi nova ovira. Potrebno se je bilo spustiti z vrha v dolino, kar pa ni bilo lahko, saj so imeli 20% klanec. Seveda so imeli tekmovalci zaradi večje varnosti razpeljane vrvi. Med tem ko bodo najboljši tekmovalci, kot je Maročan El Morabity, ki bo za to etapo potreboval okoli 7 ur, bodo nekateri potrebovali tudi 30 ur in noč preživeli v puščavi.

<h4>1. del 4. etape</h4>

<h4>2. del 4. etape</h4>

<h4>3. del 4. etape</h4>

<strong>[nggallery id=7]</strong>

4.ETAPA POVZETEK

<h4>HUD UDAREC ZA RACHID EL MORABITY</h4>

Lansko letni zmagovalec 26. Marathona des Sables ter do sedaj zmagovalec vseh etap letošnjega tekmovanja, se je hudo poškodoval. 1 kilometer pred ciljno črto ter zaključkom 4. Najdaljše 81,5 km dolge etape, je favorit začutil nenadno ostro bolečino v levi stegnenici. Takoj je v zrak spustil signalno raketo za hitro pomoč. Še predno so ga odpeljali do šotorov na preiskave mu je zdravstveno osebje dalo tablete proti bolečinam, saj je bila bolečina neznosna. Za 30 letnika Rachid-a El Morabity se je tako noč končala v bolečinah in to 1 km pred ciljem.

V šotoru so ga takoj oskrbeli in našli razlog za bolečine. Preiskave so pokazale, da gre za pomembno stegensko mišico quadriceps in ne za kakšen zlom. Zdravniki so takoj odgovorili z operacijo, katera ga čaka že takoj v četrtek.

Zmagovalec 4. Etape je Salameh Al Aqra, ki je prevzel vodstvo pred Mohamad Ahansal za 21’38’’.

<strong>Moška lestvica:</strong>

<strong>1.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 81,5km v 7h13’</strong>

2.mesto: Mohamad Ahansal (D8-MAR), 17’25’’ zaostanek,

3.mesto: Wataru Iino (D761-JAP), 32’41’’ zaostanek,

4.mesto: Christophe Le Saux (D113-FRA), 38’54’’ zaostanek.

9.mesto: Toni VENCELJ, 81,5 km v 8h25’36’’ in 1h2’36’’ zaostanek.

<strong>Skupni seštevek:</strong>

<strong>1.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 15h29’45’’</strong>

2.mesto: Mohamad Ahansal (D8-MAR), 21’38’’ zaostanek,

3.mesto: Carlos Alberto Gomes de Sa (D890-POR), 1h27’05’’ zaostanek.

8.mesto: Toni VENCELJ 17h22’48’’ in 1h53’03’’ zaostanek.

Etapo sem začel zelo previdno, določil sem si zgornjo mejo srčnega utripa in pazil , da je ne presežem. Tokrat nam je vreme tudi malo prizanesel, saj ni bilo hude vročine. Vendar kljub temu sem po dveh urah teka začutil težke noge. Imel sem dolgočasen tek nekje na 11. mestu. Po petih urah teka sem čutil že kar precejšnjo utrujenost, kljub previdnemu začetku sta mi srčni utrip in s tem hitrost teka pričela padati. Bil sem v nekem sanjaškem svetu počuti sem se kar rahlo omotičen. Kmalu zatem, sem opazil tri zasledovalce, to me je prebudilo in motiviralo da sem pospešil, se vrnil na svoj zastavljeni tempo, katerega sem potem držal do konca. Zasledovalci me pote niso uspeli ujeti. Proti večeru se je malo shladilo, veter smo imeli v hrbet, tako da sem imel občutek, da letim. V tem tempu sem pred koncem prehitel še enega tekmovalca pred sabo. Zadnjo uro in pol sem tekel v temi, ob šibki svetlobi ultralahke naglavne svetilke.

Na tej etapi sem dal res vse od sebe…dobesedno, saj sem na koncu celo »bruhal«. Na cilju vedno dobimo lonček sponzorskega Sultan čaja. Tokrat čaj mojemu želodcu ni pasal, saj sem ga izbruhal predno sem prišel do svojega šotora. Verjetno je mešanica raznih napitkov v teh dolgih osmih urah naredila svoje. Kasneje sem se trudil nekaj pojesti, pa tudi to ni ostalo v meni. Tako da sem šele ob 9:00 zjutraj lahko nekaj malega zaužil. Sprva je bila to le voda, kasneje sem spil še recovery drink. Popoldan sem se moral prisiliti, da sem nekaj konkretnega pojedel (kar mi je še ostalo v nahrbtniku), saj me že naslednji dan čaka 42 km dolga etapa! Ta dan je bil namenjen počitku zato sem ves čas počival v senci šotora. Popoldan se je zaslišalo nekaj grmenju podobnega in res smo imeli pravo nevihto, zaradi vetra in peska v zraku pred nevihto sploh nismo opazili, da se je pooblačilo. Pol ure je deževalo, vmes je padala tudi toča. Kljub temu, da je bila le kratka nevihta, so bili šotori in naše stvari v njih kar precej premočeni. V naslednjih urah pred večerom smo vse te stvari razgrnili po pesku in jih bolj ali manj uspešno tudi osušili. Kar se tiče hrane, mi bo celo ostala, klub temu da jo imam malo, še to nisem sposoben pojesti. Res komaj čakam hotel, normalno hrano,… Na jutrišnji etapi imam nekaj minut prednosti, tako da upam da se uspem sestavit, da ohranim svoje mesto. Je pa res, da je težje branit mesto, kot pa napadat

5.ETAPA, 13.4.2012, 42,195 km

Ob 8:00 je bilo 15°C.

Ob 13:00 je bilo 29°C.

Na startni liniji je stalo le še 800 tekmovalcev.

Današnja 42,2 km dolga 5. Etapa, je tekmovalcem servirala z vsemi čari puščave od sipin, do skalnatih območij vse do prelepih razgledov in pogledov. Cilj etape je pred znamenitim puščavskim mestom Merzouga, kjer so najvišje sipine v Maroku.

Moška lestvica:

1.mesto: Aziz El Akad (D9-MAR), 42,2km v 3h08’11’’

2.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 4’19’’ zaostanek

3.mesto: Mohamad Ahansal (D8-MAR), 6’41’’ zaostanek

20.mesto: Toni VENCELJ 3h47’14’’ in zaostanek 39’03’’

Skupni seštevek:

1.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 18h42’15’’

2.mesto: Mohamad Ahansal (D8-MAR), 24’01’’ zaostanek

3.mesto: Aziz El Akad (D9-MAR), 1h 42’31’’ zaostanek

8.mesto: Toni VENCELJ 2h27’48’’ zaostanek

Toni: 13.4.2012, 23:10

Oj! Mislil sem, da je najtežje že za mano, vendar je bilo danes spet zelo težko. Pozna se, ker včeraj nisem mogel veliko pojesti. Počutil sem se praznega, brez energije. Kljub temu sem poskusil ujeti Italijana na 7. mestu, kar mi nekje do 20 km celo uspevalo. Vendar od tu naprej zastavljenega tempa nisem uspel več držati. Energetske rezerve niso bile dovolj napolnjene in šlo je samo še na slabše. Želodec še vedno ni bil pavi, med etapo sem lahko pil le čisto vodo, brez dodatkov. Pričeli so me prehitevati tekmovalci iz ozadja. To je bil res najtežji del mojega letošnjega tekmovanja. Poskušal sem vseeno nekako enakomerno odteči do cilja, da izgubim čim manj časa in ohranim 8. Mesto v skupni razvrstitvi. Na cilju pa mi je bilo zopet zelo slabo, zato sem šel takoj v šotor in zaspal za 4 ure. Ko sem se zbudil sem se trudil počasi piti in jesti.Vesel sem vseh vaših sporočil!! Iskreno hvala vsem, ki ste mi pisali, saj so bila sporočila res prava spodbuda!! Še posebno se zahvaljujem svoji punci Karmen, vesel sem bil tvojih sporočil!

<strong>6.ETAPA,14.4.2012 15,5KM</strong>

<strong>Moška lestvica:</strong>

1.mesto: Aziz El Akad (D9-MAR), 15,5km v 1h13’30’’

2.mesto: Mohamad Ahansal (D8-MAR), 36’’ zaostanek

3.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 3’35’’ zaostanek

7.mesto: Toni VENCELJ 1h20’14’’ in zaostanek 6’44’’

<strong>Skupni seštevek:</strong>

1.mesto: Salameh Al Aqra (D148-JOR), 19h59’21’’

2.mesto: Mohamad Ahansal (D8-MAR), 21’02’’ zaostanek

3.mesto: Aziz El Akad (D9-MAR), 1h 38’56’’ zaostanek

<strong>8.mesto: Toni VENCELJ</strong> 2h30’56’’ zaostanek

Na startni liniji še zadnje 6. Etape Marahtona des Sables je stalo le še 796 tekmovalcev od 854. Proga zadnje etape je bila kot iz razglednice. Seveda so jo boljši tekači le na hitro pretekli, med tem ko so si ostali lahko ogledovali peščene lepote. Imeli so precej lep in vroč dan. Start je bil ob 9:09:10, po našem času 11:09:10. Zadnjo dolžino 15,5 km so prvi tekmovalci pretekli v dobri uri in veselje zmagovalca in ostalih je bilo neizmerno.

Za zadnjo etapo sem naredil vse, kar je bilo v moji moči. Ponoči sem na vsake dve uri na silo pojedel in spil kolikor sem le mogel. Vsak dan sem spal vsaj 10 ur. Spanec tam ni bil tako trden kot je to običajno v domači postelji. Običajno sem se prebudil vsakič, ko sem se obrnil, obračanja pa je bilo zaradi neudobnosti ležišča kar dosti. Imel sem res minimalno ultralahko 170 – gramsko ležalno podlogo. Ob vsakem premiku se je bilo potrebno skrbno in natančno namestiti. Zato tudi za to zadnjo nočno prehranjevanje – polnjenje energije, za prebujanje nisem rabil nastavljati ure. Čeprav je bila etapa dolga samo 15 km, sem jo vzel precej resno. Imel sem samo slabih 5 minut prednosti pred deveto uvrščenim. Bil sem eden redkih, ki smo se pred vsako etapo vsaj malo ogrevali. Organizator je vedno hotel, da smo že pol ure prej na startni črti. Je namreč zelo zgovoren in je imel res dolge govore, ki so bili sproti še prevedeni v Angleščino. Jutra so bila letos zelo hladna, zato se je bilo še toliko težje kar takoj s starta pognati z polno hitrostjo. Vedno sem vsaj prvih 10 minut tekel zelo rezervirano. Ta taktika je prav gotovo prispevala k boljšemu mestu v skupni uvrstitvi. Tako sem tudi zadnjo etapo pričel zelo počasi, zaradi utrujenosti mogoče še celo počasneje kot po navadi. Začetek je bil ravninski in zelo hiter. Poznala se je tudi nizka teža nahrbtnika. Šele po petih kilometrih na prvi in edini kontrolni točki sem se uspel prebiti med prvih 15, na moje običajno začetno mesto. V nadaljevanju je sledilo 10 km res pravih lepih visokih sipin. Pravijo, da so prav v okolici Merzuoge najvišje sipine v Maroku. Po dolgem času sem spet začutil moč in lahkotnost v nogah. Nekje v sredini tega zadnjega dela sem že ujel vse neafriške tekače, tudi tiste ki jih na prejšnjih etapah nisem uspel. Povsem brez težav sem jih pustil za sabo in v cilj pritekel kot 7. Še nobeno leto nisem bil tako vesel cilja kot letos, povsem sem bil zadovoljen z doseženim. Na cilju nas je pričakal glavni organizator tega tekmovanja Patrick Bauer. Prav vsakemu tekmovalcu je segel v roko in ga stisnil v objem. Dan pred tekmovanjem smo nekateri tekmovalci opravili telesne meritve. Isto smo ponovili tudi na cilju. Rezultati so me na prvi pogled prav osupnili, predvsem razlika v telesni teži. Pred startom sem imel 75,9 kg, na cilju 67,8, se pravi razlika kar 8,1kg. Delež maščobe v telesu na startu 7,7%, na cilju 4%, razlika maščobe v kilogramih znese 3,1 kg. Upoštevati je potrebno, da sem bil pred startom res maksimalno napolnjen z hrano in vodo, na cilju pa povsem izpraznjen in dehidriran zaradi težav zadnjih dni. Podrobno analizo raziskave mi bodo poslali naknadno. Sledila je 7-urna avtobusna vožnja do hotela v Ouarzazatu. Tuširanje. Tuuušiiiiiiiiiiiraaaaaaaaaaanjeeeeeeeeee. Pivo. Večerja. Pivo.

SKLEP:

Z mojim letošnjim nastopom sem selo zadovoljen. Vse se mi je na koncu prav dobro izšlo. Kljub težavam kaj več, glede na pripravljenost, nebi mogel doseči. Ugotovil sem, da mi je manjkalo edino večje število pretečenih kilometrov. Recimo Japonec Wataru, ki je bil v skupnem seštevku mesto za mano, preteče tedensko čez 200 km, meni jih je le redko kdaj uspelo čez 100. Na najdaljši etapi je bil Japonec zaradi tega precej pred mano. V tem vidim še veliko rezervo in to mi je tudi motiv za nastop na tem maratonu tudi naslednje leto.

17.05.2011, Marathon des Sables 2011

Po tednih nestrpnega pričakovanja na odgovor pritožbe, ki sem jo napisal takoj po končani tekmi MDS, je bilo z včerajšnjim dnem konec. Naj na kratko opišem zakaj se je pravzaprav šlo. Torej ves čas tekme sem imel v glavi samo to kako priti med prvih deset tekmovalcev. Prve etape so bile več kot dobre, saj sem imel namen tekmovati bistveno počasneje, zaradi varčevanja moči za 4. etapo. A vendar me je adrenalin in želja po biti čim boljši premagovala iz koraka v korak, tako da sem na koncu prvih etap bil vedno spredaj. Najdaljša etapa je bila “peklenska” namreč boljši tekmovalci smo imeli start okoli dvanajste ure, kar pomeni da smo tekli po najhujši vročini in glede na to da sam nisem bil dobro pripravljen in navajen na vročino, mi ta etapa ni prinesla ravno dobrega rezultata. Kljub temu sem se zavedal, da moram dati še več od sebe, če želim doseči svoj dober rezultat. Po vseh etapah, po vsem trudu, ki sem ga maksimalno vložil v tekmovanje, sem na začetku zadnje etape zvedel, da so mi organizatorji pribili uro pribitka na moj čas. To pomeni padec za kar nekaj mest. Zato sem imel ves čas preostale tekme v glavi le vprašanje zakaj! Na cilju sem takoj odhitel do odgovornih po odgovor in izvedel, da na startu neke etape nisem imel “preluknjenega” kartona za prejete 1,5 l vode. To se mi je zdelo precej nepošteno in smešno, zato sem se na to uro pribitka seveda pritožil! Sedaj po več kot mescu čakanja na njihov odgovor dobim PREKLIC NA PRIBITEK URE. Kar pomeni, da sem sedaj v skupnem seštevku na 10. mestu in ne na 15. mestu tako kot sem bil do sedaj po neuradnih rezultatih. Zadovoljen in motiviran za naslednjo tekmo lahko rečem, da sem MDS 2011 zaključil zelo uspešno glede na pogoje.. peščeni vihar, poškodbe, žulje, pomanjkanje hrane, pesek, vročino…in še bi lahko našteval… Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki so me spremljali in spodbujali! V naslednjem mescu juniju me čaka nova preizkušnja… svetovno prvenstvo v gorskem teku, ki bo v Sloveniji. Kar pomeni, da so priprave in težki treningi že del mojega vsakdanjega dne.

19.04.2011

Marathon des Sables 2011 je po Tonijevih besedah bil eden najtežjih ultra maratonov kar jih je do sedaj pretekel. Namreč vročina je bila prehuda za našega športnika. Vseeno ne smemo pozabiti omeniti, da sta v jeseni s partnerko ustanovila Športni Klub TekToniK za tekače, kolesarje ter vse aktivne. Za te namene sta najela tudi prostore in jih uredila. Sama pot do otvoritve je bila zelo hladna, namreč med samim urejanjem prostorov ni bilo centralnega ogrevanja, kar pomeni da sta s pomočjo najbližjih delala pri 2 stopinjah v notranjih prostorih. Za Tonija to ni bilo ravno koristno, saj se je med tem časom že pričel intenzivno pripravljati na MDS 2011, ki pa je vselej zahteval vedno več časa za treninge. Toni je dneve preživljal precej napete in zasedene do zadnje minute. Zjutraj še pred redno službo je opravil krajši trening , nato se je odpravil na redno delovno mesto, okoli 16h je odtekel v bližnji gozd na vsakodnevni trening, po treningu pa sta se lotila dela v klubu do nekje 24 ure včasih tudi dlje. V decembru in januarju, ko bi se moral že zelo intenzivno pripravljati in navajati na vročino, se je bolj navajal na zimo, kar ga je na koncu tudi stalo. Pa vendar je klub vsem naporom in delu uspel doseči izjemno dober rezultat.

Posledice tekme Toni čuti še danes, saj je koleno še vedno zelo občutljivo, tako da se sedaj bolj kot ne pazi in čaka da bolečina mine. V primeru, da po naslednjih štirinajstih dneh ne mogel z polnim zagonom trenirati, se bo moral odpovedati svetovnemu prvenstvu v gorskem maratonu (junija). V vsakem primeru pa se aktivno ukvarja z tekaškimi treningi svojih kandidatov ter z raziskovanjem kolesarskih poti v neznano. Saj bosta z partnerko v bodoče kot klub organizirala tudi zanimiva kolesarska doživetja ter tekaške treninge po stezicah Slovenije in drugje. Po vsem tem sklepamo, da biti aktiven pomeni biti poln življenja in energije, kar Toni zagotovo je.

O njem se je tudi pisalo:

http://www.zurnal24.si/drugi-sporti/toni-vencelj-tek-maraton-po-puscavi-des-sables-intervju-209904/clanek

http://moskisvet.com/clanek/v_formi/koncan-ekstremni-maraton-po-puscavi.html

http://24ur.com/sport/ostalo/slovenec-na-maratonu-po-puscavi.html

11.04.2011, Marathon des Sables 2011, 14:58

Sobota. Zadnja etapa 17.5 km… Šele ko sem prišel na start so mi sotekmovalci omenili, da sem dobil časovni pribitek 1uro. Po tej novici nisem uspel nikogar od pristojnih več najti, tako, da sem šel na start precej slabe volje in brez prave motivacije! Poleg tega sem še vedno čutil rahlo bolečino v kolenu. A vendar sem se potrudil in se maksimalno ogrel, saj sem s tem zmanjšal verjetnost hujše poškodbe. Po pričakovanju smo se s starta pognali zelo hitro, saj je dosedanji 13 kratni zmagovalec Mohamed Ahansal še vedno poizkušal nadoknaditi 4 minutni zaostanek. Čeprav je bila pred nami res kratka etapa, sem se vseeno zavedal, da ne smem nobene stvari prepustiti naključju in kar se da normalno odteci. Bolečina v kolenu je bila ves čas prisotna, zato nisem tekel na vso moč. Prav tako je bila tudi večina ostalih tekmovalcev že krepko načeta in smo si samo želeli, da etapa kar se da hitro mine. Cilj je bil letos v mestu Tanzares. Zadnjih nekaj kilometrov smo celo tekli po asfaltu. V cilj sem pritekel z precej grenkim priokusom zato nisem občutil kakšne posebne evforije, saj me je ves čas mučilo vprašanje “zakaj kazen” in če mi bo uspelo kaj rešiti. V edino tolažbo mi je bilo 3. mesto kot ekipa Eurosport. Uro po prihodu v cilj smo se že naložili na avtobuse. Vožnja do hotela niti ni bila tako dolga, le 170 km, saj smo ves čas od starta tekli približno v smeri nazaj. Takoj zjutraj pred razglasitvijo sem odšel po odgovor na moje mučno vprašanje in izvedel zakaj sem dobil pribitek. Namreč na kartončku, ki smo jih ves čas imeli pri sebi mi niso označili kontrolo ob prejemu plastenke vode 2 uri pred startom 5. Etape. Seveda sem takoj vložil pritožbo, katero bodo obravnavali naknadno.
Na kratko lahko ocenim svoje tekmovanje:… Fizično sem bil zelo dobro pripravljen, celo najbolje do sedaj. Tudi z opremo sem bil zadovoljen. Hrana je bila zelo blizu minimuma in ni bilo možno veliko spremeniti. Največji problem celotnega tekmovanja mi je predstavljala vročina! Če bom v prihodnje želel doseči vrhunski rezultat, bom nujno potreboval aklimatizacijo na vročino, to pomeni, odhod v vroče kraje vsaj en teden prej tako kot večina mojih konkurentov.
Ta trenutek niti ne morem reči ali si želim naslednje leto spet nastopiti na tem maratonu. Veliko bo odvisno tudi od sponzorjev.
Za letošnji nastop sem praktično financiral sam, saj sem od sponzorjev dobil razen opreme Salomon le 300€.
Moj naslednji nastop:
– svetovno prvenstvo v gorskem maratonu, ki bo letos junija v Sloveniji, in sicer maraton Štirih občin.
Za jesen načrtujem nastop na 18 dnevnem etapnem gorskem maratonu v Tibetu.

11.04.2011, Marathon des Sables 2011

Nedelja 10.04 je bila za tekmovalce dan za sproščeno spoznavanje ter podelitev najboljšim. Toni je z pritožbo na uro pribitka, ki jo je dobil, pridobil neuradne rezultate. Torej za našega tekmovalce še ne vemo uradnih rezultatov, saj se bodo z pritožbo ukvarjali šele v naslednjih dneh. Omenili so mu celo v roku 14 dni, šele takrat bo vse uradno ali bodo pritožbo ocenili za upravičeno ali ne. Pribitek ure so mu dodali zaradi ne prejete vode pred startom ene etape. Torej razlog je bila voda (1,5 l), katero morajo tekmovalci 2 uri pred startom prejeti in dobiti luknjo v karton. V vsej tej evforiji in pričakovanju pred startom nove tekme, so lahko tudi oni pozabili označit prejeto vodo. V tem primeru je napaka njihova in prikrajšala našega tekmovalca za 5 mest. Danes se Toni že vrača proti Sloveniji in bo v večernih urah prispel na Brnik. Vsem se še enkrat zahvaljuje za podporo in spodbudne besede. V naslednjih dneh bo na tej spletni strani napisano tudi njegovo celotno doživljanje tekmovanja ter še bolj podrobni opisi etap.

09.04.2011, 6. etapa MDS 2011

Na startu 6. etape je stalo 811 tekmovalcev, presrečni da bo počasi vsega hudega konec. Preteči so morali še zadnjih 18 km. Toni je kljub temperaturam okoli 45-50 stopinj in počasi načetim kolenom vztrajal in dosegel 18. mesto. V skupni uvrstitvi vseh etap bi moral biti na 10. mestu, vendar so mu organizatorji pribili 1 uro in je sedaj na 15. mesto. Za to uro je izvedel šele sinoči in se čudil, kot smo se mi čudili in spraševali ZAKAJ?..njegov odgovor je bil “..še sam ne vem, zakaj so mi to naredili..”. Tako da bo naš tekmovalec napisal pritožbo in poizkusil izvedeti od kje se je tista ena ura pojavila. 10.4 imajo še podelitev in na to se bo počasi poslovil od puščave in Maroka.

08.04.2011, 5. etapa MDS 2011

Po zadnjih podatkih je Toni Vencelj zadnjo dolgo (42 km) etapo startal ob 8:45 uri in jo končal ob 12:18:24 ter osvojil lepo 8. mesto. Sama proga ter vročina (okoli 40 stopinj in več) je Tonija zelo izčrpala, vendar se mora že čez noč regenerirati za naslednjo – zadnjo etapo Marathona des Sables 2011. Proga je dolga le 18 km na kateri bodo imeli tekmovalci bistveno lažji nahrbtnik. Saj so večino hrane (ki so jo nosili s seboj) že porabili, tako da lahko pričakujemo, da bodo nekateri tekmovalci tekli na vso svojo moč in lovili še zadnjo možnost in minute za napredek v skupnem seštevku. Proga je najkrajša ter tudi najlažja iz vidika teže nahrbtnika. Rezultati 5. etape: 1. mesto M. Ahansal (11:55:45), 2. mesto R. Morabity (12:08:45), 3. mesto S. Al Aqra (12:09:31).

08.04.2011 23:34

Oj! Vroče, vroče, vroče…42 stopinj v senci! Včeraj sem se moral cel dan siliti z tekočino, kar nisem in nisem mogel piti. Voda je zelo sparjena, mislim da mora imeti skoraj 40 stopinj, saj nimajo nobenega hladilnika. Danes sem se na štartu kar dobro počutil, tudi temperatura ob 9:00 ni bila tako pretirano visoka a vendar sem po desetih minutah teka začutil nenadno bolečino v desnem kolenu. Bolečino sem čutil nekje globoko na zunanji strani kolena, ..kot električno bolečino v sklepu. Prisiljen sem bil upočasniti tempo za 5 minut, dokler ni bolečina minila. Vendar ni bilo 30 minut, ko sem ponovno začutil enako bolečino v desnem kolenu. Na srečo so nas ves čas tekme spremljali zdravniki, kateri so mi tudi dali tableto za bolečine, da sem lahko nadaljeval tekmo. A sem bil kljub temu zelo zelo previden pri korakih. Poleg težav z kolenom je bila tukaj še vedno hujša vročina. Ampak mislim da sem pravilno načrtoval, saj sem na koncu dosegel 8. mesto z časom 3h 33 minut (42,2 km) z 4 kg težkim nahrbtnikom pri 40 stopinjah v puščavi kar pa niti ni tako slabo! V skupnem seštevku sem sedaj na 10. mestu in imam 16 minut prednosti, kaj več kot 10. mesto ne morem pričakovati. Ekipnega rezultata še ne vem, vendar mislim da smo še vedno na 3. mestu. Jutri nas čaka 6. etapa 18 km in upam da bom lahko normalno tekel!

07.04.2011 21:08

Oj! Včeraj je bilo zelo težko, še posebej zadnjih 12 kilometrov se je vleklo, kar ni in ni bilo konca. Nisem navajen vročine…prevroče je bilo! Kljub temu sem etapo odtekel taktično maksimalno v teh razmerah. V senci je vročina dosegla 40 stopinj! Uspelo mi je teči v enakomernem ritmu, potem ko je po petih urah vročina popustila, sem šele lahko pospešil. Proti koncu sem šele malo popustil. Tudi psihično je bilo zelo težko, saj sem ves čas vedel, da sem nekje okoli 20. mesta, vendar nikakor nisem mogel napredovati. Na koncu sem osvojil 18. mesto v skupnem seštevku sem sedaj na 11. mestu in imam le minuto zaostanka za 10. tekmovalcem. Mislim da bom zaostanek lahko nadoknadil. Kot ekipa Eurosport smo na 3. mestu in smo še povečali prednost. Poudariti moram, da mi je na tej etapi zelo prav prišla lanska izkušnja! Drugače imam nekaj novih žuljev, utrujenost, vse ostalo pa je v redu. Upam le, da bo v naslednjih dneh kaj lažje.

06.04.2011, 4. etapa MDS 2011

Atmosfera v bivakih je bila to jutro neverjetna, saj se je bližal začetek 4. najdaljše etape 82 km 26. Sultan MARATHON DES SABLES. Toni Vencelj in ostali tekmovalci so se prebijali skozi Rheris in Rich Merzoug, puščavski del Maroka. Že od samega začetka tekmovanja je imel Toni v mislih cilj: preteči najdaljšo etapo v manj kot desetih urah, kar mu je tudi uspelo!!Ob 12 uri je bil njegov start, na cilj je prišel ob 21:26:45!! Mnogi tekmovalci so bili zelo zaskrbljeni pred tekom v neznano (v resnici niso vedeli kaj pričakovati). Vse kar so vedeli je, da morajo do 7:00 naslednjega dne, priti do bivaka postavljenega na cilju. Kot je tekmovalec Christian Mosar (D348-LUX) povedal: “Vedno se na startu te dolge etape počutim zaskrbljeno, ampak ne zaradi tega, ker se bliža konec tekmovanja..gre bolj za občutek negotovosti. Sprašujem se, kaj se mi lahko danes vse zgodi. Ali mi bo uspelo priti na cilj?..Vse skupaj je kar malo grozljivo.” V nasprotju z drugimi tekmovalci, ki komaj čakajo, da se soočijo z puščavo in skoraj 40 stopinjami. “Jaz to počnem za sebe in za mojo družino, da jim dokažem, da se lahko v enem letu treninga in z kančkom norosti, doseže neverjetne stvari.” S temi besedami je Patrick Bauer ob 9:15 (njihovega časa) poslal 778 tekmovalcev v maroško puščavo. Prvih 50 boljših tekmovalcev in prvih 5 boljših tekmovalk, je še vedno potrpežljivo čakalo na njihov start ob 12 uri. Ko so startali boljši, se je šele pričelo bojevanje med “kraljem” Mohamad Ahansel (D1-MAR) in ostalimi, ki so ga želeli izpodriniti iz prestola. Salameh Al Aqra (D-236-JOR) je precej dobro opravil svoje delo, saj je do 4. kontrolne točke 49 km pretekel v 4-ih urah in 20 minut ter prevzel vodstvo. Maročana Ahansal (D1-MAR) in El Morabity (D4-MAR) sta imela 5 minut zaostanka.

Dobili smo rezultate o skupnem seštevku vseh štirih etap. Toni je trenutno na 11. mestu. V petek 8.4 ga čaka še zadnja 5. etapa 42 km, katero bo tekel na vso svojo moč, saj je njegova želja priti med prve deset. Danes imajo tekmovalci čas za počitek, saj je nekatere 82 km popolnoma izčrpalo.

05.04.2011, 3. etapa MDS 2011

Kljub nizkim temperaturam za tisti čas (ob 8:00 21,5 stopinj, ob 12:00 pa 31 stopinj) je ponedeljkova 1. etapa na nekaterih pustila sledi. Zaradi psihične utrujenosti so 4 tekmovalci presegli časovni limit 3. etape. Naš Toni Vencelj je načrtovano varčeval svojo energijo in moči (zaradi jutrijšnje 4. etape) vendar dosegel lepo 9. mesto z časom 3:42:53. V skupnem seštevku je trenutno na 7. mestu. Pot je bila zelo zahtevna, podlaga je bila precej mehka, tako da so imeli tekmovalci kar naporno delo. Nekateri so imeli tudi težave z orientacijo, saj je tekmovalec iz Jordanije med sipinami zašel iz poti. 3. etape se je udeležilo 837 tekmovalcev (od 850-tih) na cilj jih je v pravem času prišlo 833. Naš tekmovalec je sicer imel nekaj težav z čipom, saj ga na kontrolnih točkah ni beležilo. Jutri jih čaka najdaljša etapa 82 km, precej zahtevna, odločilna za Tonija, saj je na to čakal skoraj leto. Taktika in želja biti boljši na tej dolgi etapi, kot pretekla leta, je velika. Jutri je zanj in še za boljše tekmovalce start ob 12h, po našem času ob 14h, na cilj bo prišel okoli 24h našega časa. Nosi sledilnik, tako da ga lahko spremljamo, ter direktni prenos ciljne črte preko interneta (njihova spletna stran MDS 2011).
– 1. mesto : Mohamad Ahansal (D1-MAR), 38km čas 3h15’21’’.
– 2. mesto : Rachid El Morabity (D4-MAR), 28’’ zaostanka.
– 3. mesto : Mustapha Aït Amar (D6-MAR), 4’14 zaostanka.

05.04.2011 23:32

Oj! Za mano je kar naporen dan, čeprav sem si rekel da ne bom šel na vso moč, sem vseeno proti koncu etape čutil kar veliko izpraznjenost. Bil sem 9., v skupnem sem sedaj 7., kot ekipa Eurosport smo 3., vendar nimamo veliko prednosti. V ekipi imamo sedaj namesto poškodovanega Abdelaziza, drugega maročana z št. 21. Danes so tisti, ki sem jih včeraj prehitel, začeli veliko bolj previdno, zato niso na koncu upočasnili tempa. Očitno jih je izučilo! Po včerajšnjem viharnem večeru se je proti jutru veter popolnoma umiril a se je že čez dan ponovno lepo okrepil. Čeprav ni bilo veliko sipin, je bila proga večinoma zelo mehka in se je na vsakem koraku vdiralo. Jutri bom začel res čisto počasi še posebej, če bo vroče, saj je to moja edina možnost, da se prebijem kaj višje. Prav tako mislim, da se bo vrstni red prvih, kar precej spremenil. Včeraj sem prvič prespal čisto na tleh. Sicer sem malo slabše spal, ampak se vseeno da. Danes sem imel na štartu dobrih 7 kg, jutri jih bom verjetno imel pod 6 kg. Imam nekaj težav z gamašami, namreč lepilo popušča, zato jih vsak dan po malem šivam in ko bo konec tekmovanja bodo verjetno okoli in na okoli že zašite. Pesek mi zaenkrat še ni prišel notri. Imam tudi nekaj manjših žuljev, ampak me ne motijo. Se pa letos pozna, da imam manj hrane s seboj, saj sem lani bil skoraj ves čas sit, letos bi pa lahko še kaj pojedel. Vendar je pa velika razlika teči z lažjim nahrbtnikom, tako da mislim da je vredno malo tvegati. Sedaj grem malo jesti, da bom jutri lažje tekel. Držim se tudi navodil moje športne maserke glede masaže nog po tekmi. Malo težko je edino časovno vse izvesti, ker imam vse na enkrat: kontrolo opreme, pripraviti si moram recovery drink, dati izjavo pred kamero, raztezne vaje in je takoj pol ure mimo. Dobil sem vsa sporočila, tako da se vsem lepo zahvaljujem za vse spodbudne besede!! Pozdravljam tudi vse svoje tekače in upam, da pridno trenirajo med časom moje tekme.

04.04.2011, 2. etapa MDS 2011

Vsa vprašanja o vetru, so se uresničila v 2. etapi. 843 tekmovalcev se je borilo z hudim vetrom, kot da niso imeli že dovolj težav z bolečimi nogami še iz 1. etape. Pa vendar so najboljši in vztrajni prišli na cilj in pretekli 2. etapo. Proga je bila dolga 38 km in Toniju Venclju jo je uspelo zelo dobro preteči, osvojil je 5. mesto!! Sedaj je v skupnem seštevku obeh etap na 6. mestu!

04.04.2011 00:44

Zbudili smo se v zelo vetrovno delno oblačno jutro. Pesek je bil vsepovsod, težko se je bilo pripraviti na start. Pesek nam je delal težave pri pripravljanju zajtrka, “obuvanju superg”, mazanju s kremo…vse povod samo pesek. Vreme kot samo je bilo idealno za teči. Današnja etapa je bila dolga 38 km, precej lahka ravninska. Zdela se je prav dolgočasna, saj sem prve 2 uri tekel povsem sam in tudi pred seboj nisem videl nobenega. Šele kasneje sem jih na hitro začel prehitevati in na koncu dosegel celo 5. mesto, v skupnem sem napredoval na 6. mesto. Na vrhu ni sprememb, prvi trije so še vedno isti. Prvih 8 tekmovalcev so opremili z gps sledilniki, tudi jaz sem med njimi, tako da me lahko spremljate preko interneta. Jutri moram res z rezervo teči, saj se moram varčevati za sredo (dolgo etapo). Trenutno se pri nas veter še krepi, občasno je pravi peščeni vihar, ki odnaša šotore, mi tekmovalci pa se bojimo celo dežja!

Rezultate lahko sproti spremljate na tej strani in pa na uradni strani maratona www.darbaroud.com

Kaj je to Marathon des Sables sem podrobno opisal že 2009: klikni tukaj!

03.04.2011, 1. etapa MDS 2011

Neučakani, polni adrenalina in napetosti so tekmovalci končno dočakali 1. etapo enega izmed najtežjih ultramaratonov na svetu, kot so ga nekateri poimenovali “maraton norcev”, se je za Tonija Venclja končala na uspešnem 7. mestu od 850 nastopajočih. Njegov čas je bil le 20 minut za vodečim. Tekmovalci so se borili z 30 stopinjam v zraku in 33 km dolgo progo. Proga je bila na nekaterih delih tako zelo težavna in strma, da je ni bilo možno preteči. Tekel si lahko le pri spustu v dolino, vendar si moral biti izjemno previden! Večina tekmovalcev je imela težave z bolečimi nogami in precej bolečim hrbtom, tako da so zdravniki, ki so jim ves čas na voljo, imeli kar veliko dela. Želje tekmovalcev so bile..počitek.

03.04.2011 23:53

Oj! No preživel sem 1. etapo. Super je bilo! 1. etapa 33 km dolga, temperatura ob 12h je bila 30 stopinj, vetrovno, tako da je bilo kar prijetno sveže za te razmere. Rezultati: 1.mesto Mohamed Ahansel (2:41:02, Maroko), 2. mesto Rachid El Morabiy (2:42:15, Maroko), 3. mesto Salameh Alaqora (2:51:18, Jordan) in jaz Toni Vencelj na 7. mestu (3:08:14, SLOVENIJA). Današnja etapa je bila kar precej zahtevna, kljub temu da je bila med najkrajšimi. Vmes smo imeli kar 13 km neprekinjenih velikih sipin. Na startu sem se počutil še nekoliko utrujen, ampak potem je bilo iz kilometra v kilometer bolje. V zadnjem delu sem začel prehitevati tekmovalce, kar me je tudi malo zavedlo, saj sem tekel hitreje kot sem načrtoval. Namen imam prve 3 etape varčevati moči za 4. etapo, ki bo zame odločilna. Nahrbtnik sem imel (na startu) do sedaj najlažjega (malo pod 10 kg). Večina konkurentov pa ima še vedno precej lažjega od mene. Glede na izkušnje sem zmanjšal hrano, kar upam da se bo izšlo. Jutri nas čaka 38 km dolga etapa. Do sedaj mi gre vse po načrtih le ene malenkosti nagajajo, ampak tako pač je v puščavi.

02.04.2011, 26. Marathon des Sables 2011

Po mesecih priprav na to tekmovanje ter tedne načrtovanja za pakiranje v nahrbtnik, je končno prišel dan, ko sem še zadnjič preveril ali imam vse za naslednjih 6 dni! Zadnji mesec je bil zame precej naporen, namreč narediti sem moral natančen načrt kaj vse bom vzel s seboj v puščavo. Hrana je bila še največji problem, saj sem imel namen zmanjšati težo nahrbtnika katerega bom nosil ves čas tekme (6 dni), kar mi je tudi uspelo. V prvih dneh imam hrane več kot dovolj, proti koncu sem jo namenoma zmanjšal, saj želim biti lažji, ker želim priti med prve deset. Potovanje je bilo precej dolgo, ampak sem med samo vožnjo imel še precej dela z razmišljanjem in taktiziranjem, tako da mi je minilo dokaj hitro. Vendar vse pa tudi ni šlo tako lahko, saj sem precenil čas, katerega mi je zadnje dni pošteno primanjkovalo. Namreč po mojih izkušnjah in zamislih sem si izdelal gamaše za na tekaške “superge” ter uporabil lepilo, katerega pa sem precenil, saj se ni v pravem času posušil. Tako da bom dan pred tekmo izkoristil še za zadnjo pomanjkljivost in zašil gamaše na “superge”. Vse ostale osebne stvari in torbo sem oddal, ..videl jih bom šele čez 6 dni, vse kar imam s seboj je nahrbtnik težak manj kot 10 kg, spalna vreča, podloga za spanje, hrana za 6 dni ter kar imam na sebi..po vsem tem sem si oddahnil, saj ni več premišljevanja in zdaj lahko rečem PRIPRAVLJEN, GREMO!

foto:Uroš Hočevar

klikni tukaj za več fotografij…

27.03.2011, Pripravljen na MDS 2011

Marathon des Sables, 3. do 9. april 2011

okoli 896 prijavljenih – 138 žensk in 760 moških

Lani takoj po prihodu na cilj, sem se odločil, da naslednje leto ponovno nastopim na tem maratonu. Po lanski najdaljši etapi sem pridobil veliko novih izkušenj ter tudi kasneje v sezoni sem si nabiral še nekaj novih izkušenj. Naredil bom kompletno reorganizacijo v svojem nahrbtniku, saj sem lani imel na startu ponovno 11kg hrane in opreme. Iskal sem lažje kose opreme ter jih tudi našel. Prav tako sem našel tudi pri prehrani še nekaj rezerve. Prve tri etape nameravam odteči bolj rezervirano, saj menim, da je 4. etapa (80 km dolga etapa) odločilna. Do te etape bom imel še kolikor toliko normalno hrano (gledano količinsko), od 4. etape naprej pa res samo še minimalno količino.

MARATHON DES SABLES 2010-04-20

Po lanskem 4. mestu niti nisem bil prepričan, da bom sploh šem nastopil na tem maratonu. Želel sem si uvrstitev v prvo dvajseterico, uspelo pa mi je res veliko več. Obenem sem ugotovil da so stopničke še zelo daleč. Poleti sem staknil manjšo poškodbo, ki pa se je zavlekla v pozno jesen. Zamudil sem nekaj zanimivih tekmovanj. Na dobro formo sem lahko računal šele aprila, tako sem se ponovno prijavil ravno na ta maraton. S pravim tekaškim treningom sem pričel šele v začetku januarja. Naslednje tri mesece sem res kar dobro treniral brez kakšnih posebnih težav, vmes opravil višinske priprave, bolj pazljiv sem bil pri prehrani, pričel sem uživati kapljice CELL FOOD, saj sem zadnji mesec član tesne skupine. Na startu sem se počutil res v vrhunski formi. Prepričan sem bil, da zmorem poseči po najvišjih treh mestih.

Nekaj primerjav z lanskim letom: Na startu nas je bilo kakih 200 več, se pravi več kot 1000, to pomeni vse povsod še večjo gužvo in vrste. Lani je dež onemogočil izvedbo vseh etap, zato nam je ostajalo precej prostega časa, letos pa je bil urnik kar precej natrpan. Temperatura zraka je bila v povprečju kakih 15°C višja kot lani, podnevi blizu 40°C v senci, ponoči skoraj nismo potrebovali spalnih vreč. Na startu sem imel 11kg težak nahrbtnik, sicer enako kot lani, vendar lani smo potrebovali za en dan manj hrane. Malo sem spremenil sestavo hrane, več sem imel maščob (temna čokolada, proteinsko energetske bare z maščobami) manj pa ogljikovih hidratov (mueslijev, energijskih barov, instant testenin). Hrane sem imel v povprečju 950g na dan kar je bilo okoli 4000kcal, lani 1300g za okoli 4500 kcal. Zadnji mesec pred odhodom sem vso to hrano dodobra preizkusi. Pojavil pa se je problem na tekmi zaradi hude vročine. Vsi tekmovalci smo imeli problem z pomanjkanjem apetita, razen tistih, ki so na račun manjše teže v nahrbtniku stradali. Nasploh so se nam upirale sladke stvari. Edino željo sem imel po slanih stvareh, na srečo sem imel s sabo posebej za maraton pripravljen goveji pršut (Mesarstvo Maver), s pomočjo pršuta je šla tudi čokolada lažje dol. Že lani smo morali skrbno delati z vodo (10,5 l na dan), letos pa je bilo sploh pomanjkanje. Voda v plastenkah 1,5L je bila od sonca pregreta na blizu 40°C. Lani sem imel veliko težav z peskom v copatih, zato sem letos sam izdelal gamaše. Dva meseca sem preizkušal razne vrste blaga in lepila. Uspelo mi je narediti zelo dobre gamaše za pesek, ki se sicer dobro obnesejo tudi v snegu in dežju. Tudi z izbiro copatov sem bil izredno zadovoljen, letos sem tekel v copatih Salomon LAB.

TEKMA

etapa 29km. Uvodno etapo sem končal na 12. mestu. Tekel sem ves čas nekoliko rezervirano, brez kakšnih posebnosti. Opazil sem, da Američan Michael Wardian resno misli z napadom na 1. mesto. Lanskoletni zmagovalec Mohamed Ahansel (že 12-kratni zmagovalec te tekme) pa je pokazal da je letos razred zase.

etapa 35km. Proga je potekala po dokaj hribovitem terenu. Ves čas sem tekel sam nekje okoli 13 mesta in imel občutek, da so mi vsi pobegnili že predaleč naprej. Šele v zadnjih osmih kilometrih sem opazil v daljavi peterico in jih tudi zelo hitro ujel v zadnjem zelo hudem vzponu. Vzponu je sledil še strm spust po suhi skalnati strugi reke. Tu sem jih tudi uspel prehiteti. Končal sem na 8. mestu v skupnem pa napredoval na 7. mesto

etapa 40km, zelo vroč dan brez vetra. Namen sem imel teči zelo rezervirano zaradi naslednje 80 km dolge etape, pa je bilo še to prehitro glede na hudo vročino. Etapa sicer ni bila težka, prečkali smo neskončno dolga suha slana jezera. Nekje na polovici sem na hitro ujel in prehitel enega od favoritov Italijana Lorenza Trincherija ki je ime težave z želodcem. Tik pred zadnjo kontrolno točko na 35. km sem tudi sam začutil, da me vročina pošteno načenja. Vodo sem dobil ravno pravi čas in zelo previdno nadaljeval. Takoj za tem sem prehitel Američana, tudi on je imel težave z želodcem in je hodil. To mi je dalo še veliko dodatne motivacije. Po tej etapi tudi z mojim želodcem ni bilo vse v redu. Le s težavo sem zaužil nekaj malega hrane, šele proti večeru sem se spet počutil bolje.

etapa 82 km. Najboljših 50 skupni razvrstitvi nas je startalo ob 12. uri, ostali pa že ob 9.uri. bil je zelo vroč dan, 38°C v senci pa še brezvetrje. Tekel sem s svojim načrtovanim tempom, ki mi ga je narekoval merilec srčnega utripa. Po treh urah teka sem začutil, da z mano ni vse v redu, moral sem se že začeti kar truditi, da sem lahko tekel z želenim tempom. Nekje po petih urah mi je hitrost že tako padla, da sem pričel razmišljati o odstopu, bil sem šele na dobri polovici, in vedel sem da bom samo še počasnejši. Zavedal sem se da izgubljam možnosti za visoko uvrstitev. Počutil sem se povsem izpraznjenega, energetski napitki in hrana pa so se mi upirali. Želel sem si edino hladne vode. V glavi sem imel samo še odstop. Vseeno sem začel hoditi proti naslednji kontrolni točki, nekako mi je uspelo vase spraviti en močnejši obrok v obliki »recovery drinka«. Večkrat sem se tudi ustavil in ulegel v pesek za nekaj minut. Tukaj je na mestu vprašanje, ki mi ga pogosto zastavljajo, o čem razmišljam ko tečem. Običajno razmišljam o povsem običajnih stvareh, v tem trenutku pa sem imel v glavi same negativne misli. Prav poizkušal sem najti kakšno pozitivno misel, pa se je vsaka obrnila na črno. Dohitel me je tudi Nemec Armin Hohenadler s katerim sva tekmovala za isto moštvo. Tudi on je imel kar precej težav. Drug drugega sva spodbujala. Malo so se mi povrnile moči in sklenil sem nekako iti do konca. Zadnjih 20 km sem spet začel teči, resda zelo počasi vendar vseeno sem lažje tekel kot hodil. Na cilj sem prišel malo pred polnočjo kot 40. V skupnem seštevku sem nazadoval na 19. mesto. Bil sem zelo utrujen in razočaran. Prepričan sem bil da po 33 – ih urah počitka ne bom na startu naslednje 42km dolge etape. Spal sem skoraj 12 ur, preostanek dneva sem poizkušal čim več pojesti, da si povrnem energijo.

etapa 42km. Na startu sem se odlično počutil, vendar pa me je skrbelo, če sem se res dovolj regeneriral. Prvo uro sem tekel rezervirano. Opazil sem da so moji konkurenti kar precej utrujeni, kar me je precej motiviralo in odločil sem se teči hitreje. Do konca sem jih prehiteval enega po enega in končal na 5. mestu. V prejšnji etapi sem si nakopal precej velik zaostanek, zato nisem imel kakšnega posebnega upanja na napredek v skupnem seštevku. Sedaj sem bil vesel da nisem odstopil, zaradi mojih zvestih navijačev, sponzorjev, pa tudi v ekipnem seštevku je bilo še upanje na dobro uvrstitev.

etapa 21km. Zadnja etapa. Noč je bila malo hladnejša, tudi jutro je bilo bolj sveže in vetrovno kot prejšnje dni. Kakšnih sprememb v skupnem seštevku ni bilo pričakovati, zato marsikdo ni več tekel na vso moč. Počutil sem se dobro, zato sem se odločil teči na vso moč. Četverice najboljših nisem uspel slediti, so pa vsi ostali zaostali daleč za menoj že takoj na začetku. Za konec so nam pripravili najlepšo etapo. Puščava zna biti res prava dolgočasna puščava, v tej etapi pa je bil predvsem zadnji del prav idiličen. Etapo sem končal na 5. mestu, skupno pa na 16. mestu. Na cilju so mnoge pričakali njihovi svojci. Zame prihod v cilj ni bil prav posebej emocionalen. Priznam, imel sem precej višje cilje in tretje mesto v skupnem seštevku je tudi bilo povsem realno dosegljivo letos zame. Tik pred razglasitvijo sem zvedel, da je naša ekipa Eurosport vseeno na stopničkah. Osvojili smo 3. mesto.

Šotor številka 88 je bil osem dni moj dom. Vsako jutro so nas kmalu po šesti uri pregnali ven najeti domači delavci. Z glasnimi vzkliki yela yela so hiteli pospravljati šotore. Imeli so kar težko delo, preko 130 šotorov so morali pospraviti in prepeljati na cilj naslednje etape. V teh šotorih (odprti šotori, lahko bi rekel streha nad glavo)so se dogajale mogoče ravno najlepše zgodbe tega maratona. Razdelili so nas po državah, oziroma jezikih. Največ je seveda Francozov, potem sledijo Angleži, Španci…po 8 v vsaki šotor. Ker sem bil edini Slovenec, so me razporedili v mešani šotor nekje v sredini. Imel sem še to srečo,da nas je bilo samo 6, to pomeni več prostora za odlaganje svojih stvari. Skupaj z mano so bili: Rus Valeriy, znal je samo nekaj osnovnih angleških besed. Dobro sva se ujela, pogovarjala sva se Rusko, Slovensko, Angleško, največ pa z rokami. Venezuelec Gustavo, sicer živi v Italiji, ukvarja se z alpinizmon in pohodništvom, dobro govori Špansko, Angleško, Italjansko in celo nekaj Francosko in Nemško. Šved Bo, letos bo praznoval 50. rojstni dan, ta maraton je bilo darilo, ki si ga je poklonil. Pretekel je že 52 maratonov. Pravi Šved, zelo hladen in vase zaprt, vendar vsak dan ko smo se bolje spoznavali je postajal bolj odprt. Turek Iby, sicer živi v Avstriji. Govori le Turško in Nemško, z njim sem se še najtežje sporazumeval. Turek Ilhan, sicer živi v Nemčiji. On je govoril tudi angleško, tako da sem se lahko sporazumeval z njim. Tekmovalci si sicer ne smejo pomagati med sabo, vendar jih nemogoče nadzirati v šotorih. Tako lahko marsikdo to zlorabi in izkoristi pomoč svojih prijateljev pri prenašanju hrane. Vendar v večini primerov gre tukaj za povsem drobne stvari, ki pa veliko pomenijo za navezovanje novih prijateljstev med povsem nepoznanimi ljudmi. Tako sem jaz na primer lahko pomagal s svojimi izkušnjami svojim sostanovalcem. Edini sem imel s seboj šivanko, nit in lepilo. Recimo Rusu Valeriyu sem pomagal narediti gamaše za pesek kar iz njegove strankarske zastave. Turka sta kuhala svoj tradicionalni čaj in ga ponudila tudi nam ostalim. Še in še bi lahko našteval malenkosti, postali smo res pravi prijatelji. Venezuelec Gustavo je imel velike probleme z vnetjem pokostnice, pa še žulji so se mu infekcirali. Skoraj na koncu, na 5. etapi je imel največ problemov. Uvrstitev mu ni bila pomembna, hotel je samo končati maraton. Spomnil sem se podobnih problemov, ki jih je imel lansko leto moj sostanovalec iz Južno Afriške Republike. Vsi iz šotora smo mu šli naproti, ko je v zadnjih minutah limita še zmogel priti v cilj. To je bil eden izmed trenutkov, ki se mi je najgloblje vtisnil v spomin z lanskega maratona. Enako sem občutil letos, Gustava sem skoraj dve uri čakal v negotovosti na cilju. Več kot 10 ur je potreboval, da je premagal 42 km. Uspelo mu je, njegovega veselja ob pri hodu v cilj ne bom nikoli pozabil.

Trenutno še nimam povsem izdelanih načrtov za nadaljevanje sezone. Po vsej verjetnosti bom spet tekel maraton na gori Olimp v Grčiji konec junija.

10.04.2010
Toni je zaključil še z zadnjo 6 etapo “Marathon des sables” in sicer ponovno s petim mestom in zaostankom borih 5 minut in 21 sekund. V skupnem seštevku se je tako uvrstil na odlično 16 mesto.
ISKRENO Č E S T I T A M O ZA VRHUNSKI DOSEŽEK!!!
Sedaj pa … zaslužen počitek …

09.04.2010 23:20
oj!
09.4.10 17.30
danes je bilo z mano spet vse tako kot mora biti. Razdalja klasicnega maratona 42,195 km, start ob 8.15, vetrovno. Veliko lazje je tect pri 30 kot pri 40 stopinjah in vec. Odtekel sem brez kaksnih posebnih tezav, kaksnega posebnega napredka v skupnem sestevku ne morem vec narediti, zato mi tudi 5. mesto v posamezni etapi nekaj pomeni. Sedaj mi je seveda zal ker nisem drugace ukrepal na najdaljsi etapi. se vedno mi manjka izkusenj. vseeno bi bila lahko izguba casa kaksno uro ali 2 manjsa. jutri nas caka se zadnja etapa 21km, kaj bistvenega se ne bo vec zgodilo. imam obcutek da nisem ravno med najhitrejsimi na tako kratki razdalji, vseeno bom dal vse od sebe. kar nekaj tekmovalcev je ze odstopilo, vendar nas je ostalo se vedno vec kot 900.
toni

09.04.2010
Včeraj je Toni še razmišljal ali bi danes sploh tekel predzadnjo preizkušnjo, danes je lahko prepričan, da se je odločil prav, da se je zjutraj postavil na štartno linijo. Odtekel je najboljšo etapo na letošnji izvedbi tega napornega maratona. Etapa je bila enake dolžine kot klasični maraton, vendar neprimerno težja (vročina, podlaga, …). Etapo je zaključil s časom 3h29m46s, kar je bilo samo 19m12s slabše od dosedaj vsaki dan najhitrejšega Ahansal Mohameda (MAR) in dovolj za 4. mesto danes. S tem izvrstnim rezulatom je popravil skupno uvrstitev, kjer sedaj zaseda 16. mesto, vendar je zaostanek, katerega si ga je pridelal ob težavah na 4. etapi prevelik, da bi lahko cijlal na ponovitev lanskega uspeha. Jutri ga čaka še najkrajša 21km etapa .

09.04.2010
Po naporni 4. etapi, katero je kljub težavam uspešno zaključil na ne ravno slabem 40. mestu, sedaj v seštevku štirih etap zaseda 19. mesto z zaostankom 6h00m42s. Upajmo, da mu bo dan počitka povrnil moči in bo uspešno odtekel še zadnji dve etapi.
Danes smo se vsi spraševali, kaj se ja dogajalo na 4. etapi, žal sta spodnji dve sporočili prišli z zelo veliko zamudo. Upoštevati moramo, da Sahara ni ravno prepredena z optičnimi kabli in brezžičnimi komunikacijami, kot smo jih vajeni tukaj in da je verjetno vsak od čez 1000 udelezencev želel kaj sporočiti v domovino.

08.04.2010 23:34
8.4.2010 ob 17.50 se enkrat se oglasam danes. pocasi prihajam k sebi. vsi imamo probleme s pomanjkanjem apetita v tej vrocini. predvsem sladke stvari nam ne disijo vec. ze na tretji etapi me je posteno zdelalo sonce, vendar sem se kar uspesno prisel do cilja. potreboval sem kar nekaj casa da sem lahko pricel jesti. ze tako omejene kolicine hrane nisem bil sposoben pojesti, zato je to tudi eden izmed vzrokov za slab nastop na vcerajsnji 82 km dolgi etapi. isto se mi dogaja danes. na vso silo poizkusam cimvec pojest. jutri nas caka 42 km dolga etapa, nakopal sem si precej velik zaostanek, zato bom poizkusal vsaj obdrzati 19. mesto. razen utrujenosti ne cutim kaksnih znakov poskodb. pred kako uro sem dobil tudi vasa sporocila, hvala za spodbudo! bom castiu pivo v FLIRTU

08.04.2010 23:33
oj! kuhan in pecen. vrocina me je delala. 3 ure sem se nekako normalno tekel, potem pa sem ze cutil da zmano ni vec vse uredu. nekje po sedmih urah sem povsem zahodil, veckrat sem se moral povsem ustaviti, tako sem se ze trdno odlocil da na 4. kontrolni tocki na 50 km odstopim. ko sem prihodil do tja, sem si rekel da poizkusim pocasi se do predzadnje. odlocitev o odstopu je bila zelo tezka, pa sem si mislil mogoce prehodim do konca, pa odlocitev prestavim na naslednji dan. tako sem se odlocil iti do konca, zadnji 2 uri sem celo pretekel. ves cas sem na kontrolnih tockah jemal maksimalno kolicino vode, povsem dehidriran nisem bil, sem pa s tezavo pil energetske napitke, tako da sem proti koncu pil vecinoma samo se vodo. voda v plastenkah 1,5 l je pregreta od sonca in ima blizu 40 C. kot sem videl nuradne rezultate sem sedaj skupno na 19. mestu. jutri se bom odlocil, povsej vrjetnosti bom nadaljeval se zadnji 2 etapi. vsaj dvajseterica

07.04.2010 23:33
oj! kuhan in pecen. vrocina me je delala. 3 ure sem se nekako normalno tekel, potem pa sem ze cutil da zmano ni vec vse uredu. nekje po sedmih urah sem povsem zahodil, veckrat sem se moral povsem ustaviti, tako sem se ze trdno odlocil da na 4. kontrolni tocki na 50 km odstopim. ko sem prihodil do tja, sem si rekel da poizkusim pocasi se do predzadnje. odlocitev o odstopu je bila zelo tezka, pa sem si mislil mogoce prehodim do konca, pa odlocitev prestavim na naslednji dan. tako sem se odlocil iti do konca, zadnji 2 uri sem celo pretekel. ves cas sem na kontrolnih tockah jemal maksimalno kolicino vode, povsem dehidriran nisem bil, sem pa s tezavo pil energetske napitke, tako da sem proti koncu pil vecinoma samo se vodo. voda v plastenkah 1,5 l je pregreta od sonca in ima blizu 40 C. kot sem videl nuradne rezultate sem sedaj skupno na 19. mestu. jutri se bom odlocil, povsej vrjetnosti bom nadaljeval se zadnji 2 etapi. vsaj dvajseterica

06.04.2010 23:15
oj! letos pa je taprava sahara. vroce! sele po tretji uri zjutraj je neakj svezine. danasnjo etaqpoo sem se hotel malo prisparat za jutrisnjo 82 km dolgo, pa mi je to prislo prav ze na koncu danasnje 40 km dolge, na 34.km sem imel kar nekaj problemov vrocino, na sreco je bila takoj za tem kontrolna tocka z vodo in sem prisel k sebi, dodatno motivacijo sem dobil ko sem prehitel do sedaj skupno drugega americana michaela wardiana, na sploh se je danes vrstni red na vrhu zelo spremenil. start jutrisnje etape ej ob 12 uri, vrocina presega 40C zato bom zacel res zelo pocasi, prvih deset nas ima tudi gps sledilne naprave, upam da ne samo zaradi lepsega, da se nas da spremljat na internetu. sporocila mi lahko posiljate prek uradne internetne strani. moja startna st je 89. vroc suh pozdrav iz Sahare Toni

06.04.2010
S tretjo, 40km etapo, je Toni opravil v 3h34m57s, zaostanek za najhitrejšim domačinom Ahansal Mohamedom (Maroko) je zaostal 33m52s. V razvrstitvi po treh etapah zaseda 8. mesto s skupnim zaostankom 1h26m32s za ze prej omenjenim vodilnim tekačem.

05.04.2010
V cilj 35km dolge druge etape je prišel kot 8. s časom 3h25m18s in zaostankom 31m40s. V seštevku dveh etap se je povzpel na 7. mesto. Današnja trasa je bila speljana preko nekaj hudih vzponov (do 25%).

04.04.2010
Na prvi etapi Toni zasedel 12. mesto s časom 2h32m08s in zaostankom 21 minut. Etapa je bila dolga ‘samo’ 29km, kar mu ni najbolj pisano na kožo. Včeraj so namerili 40°C in 12% vlažnost.

31.03.2010

Dan pred odhodom na Marathon des sables. Stvari imam na kupu, vendar bom vse do starta v nedeljo v dilemi, kaj vzeti s seboj. Zgleda da bo teža nahrbtnika pod 10 kg.

Rezultate lahko sproti spremljate na tej strani in pa na uradni strani maratona www.darbaroud.com

Kaj je to Marathon des sables sem podrobno opisal že lani: klikni tukaj!

Hvala za pomoč Fizioterapiji FUCHS

Nekaj novih fotografij v opremi Salomon, foto Uroš Hočevar:

15.03.2010

Marathon des sables 2010

Start 4.april, cilj 10.april. 7dni, 6etap, skupaj 250

Predvsem zadnja dva meseca sem kar dobro treniral, bi pa prav prišel še kakšen dodaten mesec. Mislim, da sem vseeno bolje pripravljen kot lani. Kar nekaj stvari sem spremenil pri opremi, predvsem pa pri prehrani. Lani sem imel daleč najtežji nahrbtnik med vsemi vodilnimi tekmovalci. Hrane bom imel malo manj, zmanjšal bom delež ogljikovih hidratov povečal pa bom delež maščob. Na tem področju mi nihče ne zna kaj dosti svetovati, zato sem prisiljen sam eksperimentirati. Zelo malo je takih tekmovanj, kjer tekmovalci s sabo nosijo hrano za cel teden. Že za navaden cestni maraton je potrebno nabrati veliko izkušenj glede hrane in pijače, zato je ta maraton zares nekaj posebnega. Gramsko natančna tehtnica je ves čas pripravljena na mizi. Upam, da bo nahrbtnik na startu tehtal manj kot 10 kg. Tudi letos bom nastopil za ekipo EUROSPORT skupaj z mano sta še Nemec Armin Hohenadler in Britanec Matthew Chorlton.

Zadnji test nameravam opraviti v Sežani, nastopil bom na 21 km v kompletni saharski opremi.

Tekmujem v opremi , na točeno pivo Heineken hodim v , to sta na žalost edina dva moja letošnja sponzorja

2.3.2010

Od danes naprej sem član testne skupine CELL FOOD.

30.10.2009

Marathon des sables 2010

Plačal sem del startnine, se pravi mislim resno! Poškodba še ni povsem sanirana, ampak gre na bolje.

29.08.2009

Ultra trail Mont Blanc

Bolečine v stopalu so bile premočne, zato sem po petih urah teka odstopil. Na startu sicer bolečine nisem čutil, sem pa bil precej psihično obremenjen s tem, tako da nisem mogel uživati v enkratnem vzdušju.

26.08.2009

Dan pred odhodom na ultramaraton Toni ni nič kaj optimističen. Bolečina v stopalu še ni povsem popustila. Glede na to, da Toni nima v načrtu v naslednjih mesecih nobenega drugega maratona, bo vseeno poizkusil nastopiti na tem 166 km dolgem gorskem maratonu. V normalnih okoliščinah bi pričakoval rezultat nekje okoli 24 ur.

start v petek 28.08.2009 ob 18.30

v živo lahko spremljate rezultate na http://utmb.livetrail.net/

17.08.2009

naslednji izziv – ULTRA MARATON OKOLI MONT BLANCA

166km 9400m +- višinske razlike, rekord proge okoli 20ur, časovni limit 46 ur, udeležba omejena na 2300 tekačev

start 28. augusta ob 18.30

Priprave ne potekajo po načrtu, saj ima Toni nekaj težav s stopalom. Upa, da se bo stanje s pomočjo fizioterapevta izboljšalo.

11.07.2009

Toni od sedaj naprej teče v opremi SALOMON

28.06.2009 OLYMPUS MARATHON

Toni je tudi letos tekel na goro Olimp. Za 13 minut je izboljšal lanski čas, kar je zadostovalo za 6. mesto

rezultati:http://www.olympus-marathon.com/index.php?name=Olympusm&file=results&year=2009

Foto galerija…

april 2009

Takole je Toni strnil svoje vtise nekaj dni po prihodu z Maratona des sables

Zakaj ravno Matrathon des sables? Po podobni preizkušnji pred tremi leti, na manj znanem maratonu v Mavretaniji, sem se hotel preizkusiti na najvišjem nivoju. Za tekače je ta maraton kot Tour de France za kolesarje ali pa Pariz – Dakar za voznike rallya. Težave sem imel s prijavo, saj se je potrebno prijaviti že skoraj eno leto prej. Imel sem srečo, verjetno zaradi odpovedi kakšnega tekmovalca, so me 7. januarja obvestili, da imajo še prosto mesto. Brez oklevanja sem plačal startnino 2.650 € (startnina vključuje stroške leta iz Pariza v Maroko in nazaj, ter stroške bivanja v Maroku). Novembra in decembra zaradi pomanjkanja motivacije nisem preveč dobro treniral, zato sem poizkusil čim več nadoknaditi. V zadnjih dveh letih sem imel kar nekaj težav z poškodbami, zato nisem hotel tvegati. Treniral sem po občutku, čim več kilometrov, postopoma sem dodajal težo v nahrbtnik. Zadnje treninge sem že lahko odtekel z 12 kg teže. Nisem dajal toliko poudarka na hitrost, ravno zaradi tveganja poškodb in pa pomanjkanja časa. Posebno poglavje za to tekmovanje je oprema. Od trenutka ko se tekmovanje začne, pa do cilja zadnje etape, morajo tekmovalci s seboj nositi v nahrbtniku vso svojo hrano (minimalno 2000 kcal na dan, se pravi 14000 kcal na začetku), spalno vrečo, oblačila, kompas, nož, prvo pomoč, signalno raketo, svetilko in še nekaj obveznih drobnarij. Skratka organizator priskrbi le vodo. Pričakovane so temperature ponoči pod 12°C podnevi pa tudi čez 40°C. Pri nabavi opreme sem imel kar precej težav. Iskal sem najlažjo opremo, kar pa je na majhnem slovenskem trgu prava eksotika. Rešila me je internetna trgovina. Hrano je bilo lažje nabaviti, saj sem uporabil same preizkušene stvari, se je bilo pa toliko težje odločiti, kako sestaviti jedilnik. Za pomoč se moram zahvaliti Gregorju Hočevarju iz podjetja Sokol. Po res dolgem pogovoru in ob upoštevanju mojih izkušenj mi je brez oklevanja določil kateri so bistveni elementi moje prehrane in pa količino 4400 kcal na dan. Količina se mi je zdela kar velika, predvsem po teži (1.25 kg na dan) vendar sem sklenil da ne bom tvegal, bolje preveč kot premalo. Vso to opremo in hrano sem pripravljal prav do zadnjega trenutka pred odhodom. Skupni stroški prijave in opreme so presegli 4.000€, od tega so mi sponzorji pokrili polovico.

V petek 27. aprila zjutraj je bil organiziran odhod iz Pariza na jug Maroka v mesto Ouarzazat. Tam nas je pričakalo nepričakovano hladno in deževno vreme. Predvideno je bilo da se z avtobusom odpeljemo direktno do bivaka na samem startu 1. etape, kjer naj bi dvakrat prespali pred začetkom. Vendar pa niti bivak niti tekmovalci nismo bili pripravljeni na deževno vreme, zato so nas namestili 20 km stran v hotelih v mestu Enford. za 315 km vožnje z avtobusom smo potrebovali kar 9 ur. Cesta je bila na več krajih tudi do pol metra pod vodo. Organizator je takoj pričel z delom na terenu, iskal je primerno rešitev za izvedbo maratona. Prav neverjetno je , kako se ob navidez rahlem dežju puščava spremeni v potoke, reke in blato. Ob trasiranju proge je voda celo odnesla eno terensko vozilo. Glede na vremensko napoved se je organizator odločil odpovedati 1. etapo. Tako smo kar trikrat prenočili v hotelu. V nedeljo smo uredili se vse ostale formalnosti glede prijave in oddali svojo prtljago, v ponedeljek zjutraj pa se je pričela tako imenovana samooskrba (hrana in oprema iz svojega nahrbtnika). Glede na odpoved 1. etape sem iz nahrbtnika odstranil hrano namenjeno 1. dnevu, tako da je bila teža mojega nahrbtnika na startu točno 11 kg. Pred samim startom smo še prejeli plastenko 1,5 l vode. Brez vrste seveda ni šlo pri nobeni stvari. 850 tekmovalcev kljub dobri organiziranosti ni lahko razporediti in na to sem se moral navaditi v naslednjih dneh (razdeljevanje vode, pri zdravniku, internet). na vsako plastenko in zamašek so nam napisali startno številko in zagrožena je bila kazen v obliki časovnega pribitka, če bi se plastenka znašla kje narobe odvržena. Vso prejeto vodo so nam beležili na kontrolne kartončke, ki smo jih ves čas nosili s seboj.

No in končno start. Na nobeno tekmo se do sedaj še nisem toliko pripravljal, predvsem glede opreme. Zato sem še toliko bolj težko pričakoval pričetek. Start mi je pomenil neskončno olajšanje, saj so odpadle vse skrbi glede opreme, saj sem vedel da se ne da več spreminjati, kar imam pač imam. Edina negotovost je bila še, kako hitro se vse skupaj začelo? Ali sploh spadam sem? Ko bi vsaj lahko začel nekje med petdesetimi, se bom že nekako do konca prebil med prvih 20.

Vse se je izšlo kot sem si želel. Brez težav sem začel nekje med tridesetimi. Že po treh kilometrih so nas pričakale prve sipine. ujel sem svoj ritem, nisem se oziral na druge. Ni bilo dosti časa za opazovanje narave, tekmovalna mrzlica je bila prehuda. Etapo sem končal na 13. mestu. Zamerim organizatorju pozno objavo neuradnih rezultatov, prepričan sem bil da sem okoli 20. mesta, šele več utr po prihodu v cilj sem zvedel za uvrstitev. to se je dogajalo potem vsak dan. Po prihodu v cilj sem prejel 4,5 l vode, to je moralo zadostovati do naslednjega jutra. Odvlekel sem se v šotor št. 89 (ne šotor, platnena streha nad glavo). Tu nas je bilo osem, poleg dveh sotekmovalcev iz moje ekipe Eurosprt, še njuni prijatelji iz Hong konga in Južnoafriške republike (vsi Angleži po rodu). Začelo se je basanje s hrano. Moja taktika je bila: čim več hrane za hitro regeneracijo in čim več energije za naslednjo etapo. Privoščil sem si tudi udoben Termarest, ker sem nameraval večino prostega časa preležati. Prva noč je bila izredno hladna in še vetrovna povrh vsega. Poleg kratkih tekaških hlač in majice sem imel še dolge rokave in hlačnice Dryarm in kombinezon iz tyveca. Prav kombinezon se je izkazal za nepogrešljiv v vetru. Vse to sem imel na sebi, pa me je proti jutru še zeblo v spalni vreči, ki je obljubljala komfortno spanje pri + 8 °C.

etapa je bila dolga 35 km. Že sam start je bil veliko počasnejši kot prejšnji dan. Tekel sem veliko bolj sproščeno kot prvi dan in brez kakšne posebne muke dosegel 7. mesto, v skupnem seštevku pa napredoval na 10. mesto. Med tekom sem sicer čutil, da imam v copatih nekaj peska in verjetno tudi že kakšen žulj, šele ko sem se sezul pa sem videl, da stvar le ni tako nedolžna. Črn noht na palcu, veliki žulji na mezincih in še nekaj manjših žuljev. Obiskal sem zdravniški šotor. Bil sem precej razočaran nad njihovo pomočjo. Bil sem čisto prvi v šotoru, ki je kasneje oblegan stani tekmovalcev. Tam je bilo en kup zdravnikov, ki so se pregovarjali kdo mi bo sploh pomagal. Potem pa končno eden, ki se je odločil da me bo prevzel, se mi je zdel tako neodločen in previden, se še skoraj žulja ni upal predreti. Mi je prijateljica iz Anglije, ki se je že prejšnje leto udeležila tega tekmovanja svetovala, da se ni kaj dosti zanašati na njihovo pomoč, zato sem imel v svojem bogato založenem nahrbtniku dovolj obližev do konca tekmovanja in sem sklenil, da se nebom več zanašal na njihovo pomoč. Proti večeru so nas presenetili z novico, da bo naslednja etapa dolga kar 91 km, kar je največ v 24 letni zgodovini tega tekmovanja. Ko sem malo bolje premislil, sem bil te novice pravzaprav kar vesel. Vedel sem da je to edina res prava priložnost za morebitno napredovanje v skupni razvrstitvi. Še enkrat sem premislil. kaj vse bi lahko odvrgel, da zmanjšam težo. Drugo etapo sem odtekel z 9,5 kg težkim nahrbtnikom. Odvrgel sem nekaj hrane, predvidene za zadnjo samo 17 km dolgo etapo, en bidon, odpovedal pa sem se tudi veliko drobnarijam od kozmetike do prve pomoči; Ves čas so me zbadali kolegi v šotoru, kaj nosim toliko prtljage s sabo, jas pa sem jim odgovoril, da bom sedaj naredil pravi EXTREME MAKEOVER v svojem nahrbtniku ( originalna oddaja Extreme makeover mi ni povsem tuja, saj sem pred tremi leti tekel v Mavretaniji skupaj z producentom te ameriške oddaje Charliem Englom). Težo sem zmanjšal na 6,6 kg.

Nikoli prej še nisem pretekel 91 km v enem kosu, pa se nisem ustrašil. Pogumno sem si določil enakomeren tempo teka na merilcu srčnega utripa (upošteval sem povprečje prejšnjih dveh etap in pa vse moje dosedanje izkušnje s tekmovanj in treningov). 50 najboljših nas je štartalo ob 12. uri, ostali pa že ob 9. uri. Tako mi ni bilo dolgčas, čeprav sem tekel sam, saj sem po parih urah že začel prehitevati tekmovalce iz prve skupine. Šele po šestdesetih kilometrih sem začutil prve znake utrujenosti. Vendar sem na vse skupaj pozabil ko sem že v mraku na 70-tem kilometru dohitel in prehitel Američana (Aktualni ameriški prvak na 50 milj, 100 milj, 100km…). Tempo mi je malenkost popustil šele zadnjih 10 km, pa še to predvsem zaradi zelo zahtevnega terena, imel sem namreč ultralahko šibko naglavno svetilko. Na cilju sem bil res pošteno utrujen. Odvlekel sem se v šotor in se zavil v spalko. Komaj sem se zmotiviral, da si pripravim večerjo. Lahko bi zaspal tudi brez, vendar sem imel le 36 ur časa za regeneracijo za naslednjo, 42 km dolgo etapo. Niti nogavic si nisem sezul, čeprav sem vedel, da se spodaj marsikaj dogaja. Predvsem na peti sem čutil nov, velik, že zdavnaj predrti žulj. Šele zjutraj sem zvedel, kakšen napredek sem dosegel. Nekaj tekmovalcev je tudi odstopilo in napredoval sem celo na 4. mesto.

Začele so krožiti neuradne govorice, da naj bi zadnja etapa odpadla. Uradno so nam to potrdili šele zvečer. Tako sem lahko za četrto etapo še dodatno zmanjšal težo nahrbtnika. Sedaj sem imel res enako težo kot večina ostalih najboljših. Za zadnjo maratonsko 42 km dolgo etapo sem imel 9 minut naskoka pred 5. uvrščenim maročanom. Prepričan sem bil, da je imel pač slab dan na najdaljši etapi in bo z lahkoto to nadoknadil. Nisem bil posebej obremenjen. Nameraval sem kar se da optimalno odteči zadnjo etapo in doseči vsaj 5. mesto v skupnem seštevku, saj sem imel že kar varno razdaljo do naslednjih zasledovalcev. Do polovice je šlo vse povsem po načrtih. Potem pa sem na hribovitem delu, pri spustu nenadoma začutil bolečino v stegenski mišici. Vse skupaj ni bilo nič posebnega, le malo sem moral zmanjšati hitrost do konca. Je pa bilo to eno resno opozorilo, kako lahko malo manjka da se vse skupaj podre. Predvsem po slabih izkušnjah s poškodbami iz zadnjih dveh let sem se lahko kar precej zamislil. Povsem možno bi bilo, da bi tako izgubil kar nekaj mest.

Prihod v cilj in olajšanje. Ne ni bilo povsem tako. Spet čakanje na rezultate. Sedaj sem si prav želel obdržati to 4. mesto. Kaj če me jih je prehitelo še kaj več? Vmes je prihajalo v cilj čedalje več tekmovalcev. Številne so prišli pričakati svojci. Vzdušje je bilo nepopisno. Šele po štirih urah sem zvedel da sem ostal 4. in šele takrat se je maraton za mene res končal. Še malo več časa pa je trajalo za objavo v ekipnem delu tekmovanja. Tu pa je moja ekipa Eurosport slavila popolno zmagoslavje.

Ob 18 uri smo po dolgem čakanju v vrsti spet prišli do prave večerje. Nič posebnega se mi ni zdelo, saj sem imel ves čas s seboj kar dobro hrano. Poleg smo dobili tudi pločevinko piva 2,5dl (ali lahko naredijo še manjšo?). Še eno noč smo ostali v svojih šotorih, naslednji dan pa dolga vožnja do hotela ob letališču. Šele tu smo prejeli nazaj svojo prtljago. Sledilo je tuširanje in odmakanje, prvo po šestih dneh. Med tekmovanjem ni bilo na voljo vode za umivanje. V poštev so prišli le osvežilni robčki. Kasneje, ko sem bil umit in sem že nekaj časa jedel normalno hrano, sem se ob vonju moje prtljage zavedal, da še nekaj časa ne bom maral energetskih napitkov, ploščic in podobne hrane.

V nedeljo popoldan smo imeli svečano razglasitev, v ponedeljek ob 12. uri pa povratek v Pariz

No in še zaključek:

Najpogostejša vprašanja zadnje dni: greš naslednje leto spet? Boš šel na zmago? Res sem bil mogoče precej kritičen glede organizacije tega tekmovanja, vendar tako je povsod na velikih množičnih tekmovanjih. Organizator se sicer potrudi maksimalno ugoditi večini, tako slabšim kot boljšim tekmovalcem. Vendar jaz sem šel sem tekmovat z namenom, da se pomerim z najboljšimi. Če bi imel za cilj samo preteči to razdaljo v idilični puščavi, bi šel prav gotovo na kakšno drugo tekmovanje. Nisem se še odločil za naslednje leto. Vsekakor bom imel sedaj višje cilje. Ves čas sem razmišljal kje imam še rezervo. Izpostavim lahko dve stvari: lažji nahrbtnik in pa več treninga. Po drugi strani pa se zavedam, da sem imel letos veliko srečo z vremenom, temperature niso presegale 30°C in pa nobenih večjih težav s poškodbami. Tudi motivacija je bila iz dneva v dan večja. Težko bo kaj takega ponoviti. Odvisno pa bo tudi od sponzorjev.

Načrti za prihodnost:

Rad bi nastopil na 160 km dolgem gorskem teku okoli Mont Blanca. Zaradi velikega zanimanja se je izredno težko prijaviti, tako da na to lahko računam šele naslednje leto. Naslednje kar me zanima so štirje maratoni v štirih puščavah http://www.4deserts.com/. V najbližji prihodnosti, junija pa nameravam ponovno nastopiti v Grčiji na gorskem maratonu na gori Olimp. Prejel sem že vabilo organizatorja, imam pa tudi veliko željo izboljšati lansko 5. mesto.

april 2009 – 17:45

Saharski maraton se zaključuje – Toni 4.

Končuje se še zadnja 4. etapa (42km). Toni je zasedel odlično 4. mesto. Zadnjo etapo je končal kot 8., vendar si je na najdaljši (91km) 3. etapi pritekel dovolj prednosti pred zasledovlaci in potrdil svoje vrhunske ultramaratonske sposobnosti.

Zmago si je pritekel Mohamed AHANSAL (MAR) s časom 16h27’26”, 2. Aziz EL AKAD (MAR) z zaostankom 4’14”, 3. Salameh AL AQRA (JOR) 47’40”, 4. Toni VENCELJ (SLO) 1h47’09”, 5. Mustapha AIT AMAR (MAR) 1h49’11”, 6. Lorenzo TRINCHERI (ITA) 2h14’27”.

april 2009

Vodstvo tekmovanja se je odločilo, da sobotna etapa odpade. Do cilja je tako samo še 42km dolga 4. etapa.

april 2009

Končana najdaljša etapa (91km) – Toni 4.

Zaradi težkih vremenskih razmer so organizatorji spremenili traso 3. etape, ki je tako postala najdaljša v zgodovini tega tekmovanja. Težke razmere je odlično izkoristil Toni, ki je 3. etapo končal kot 5. s časom 8h59’37” (10,12km/h) in zaostankom 51’15” za zmagovalcem etape. S tem se je povzpel na skupno odlično 4. mesto. Vodilni je še vedno Mohamed AHANSAL (MAR) s časom 13h32’57”, 2. Aziz EL AKAD (MAR) z zaostankom 6’20”, 3. Salameh AL AQRA (JOR) 37’41”, 4. Toni VENCELJ (SLO) 1h28157″, 5. Mustapha AIT AMAR (MAR) 1h37’40”.

marec 2009

Končana 2. etapa (36km) – napredek na 10. mesto

Toni je prišel v cilj kot 9. in se tako v skupnem vrstnem redu po dveh etapah pridobil tri mesta, sedaj je 10. S časom 6h2’17” (povprečna hitrost 11,21km/h), zaostanek za vodilnim je 46’30”. V vodstvu pa še vedno Aziz EL AKAD (MAR), 2. Salameh AL AQRA (JOR) in 3. Mohamad AHANSAL.

marec 2009

Štart in 1. etapa (33km) – Toni na 13. mestu

Po vseh zapletih je danes ob desetih zjutraj ob vznožju najvišjih maroških sipin štartalo 812 tekmovalcev v prvi etapi tekmovanja „Marathon des Sables“. Temperatura na štartu ob 10h je bila 20°C, na cilju okoli 13h pa 29°C.

Toni Vencelj, član ekipe Eurosport, je zasedel 13. mesto s časom 2h57’18” in zaostankomza vodilnim 23′ 13”. Zmagal je Mohamad AHANSAL (2:34:05), 2. Aziz EL AKAD (2h34’37”) in 3. Lahcen AHANSAL (2h35’21”), vsi trije pa prihajajo iz Maroka in so člani ekipe Kia Motors Maroc.

marec 2009

Sahara namočena – 1. etapa odpade

Včeraj pozno zvečer smo prispeli v Erfourd. Za 315 km vožnje z avtobusom smo potrebovali kar 9 ur. Že tako slabe asfaltne ceste so bile na številnih mestigh do pol metra pod vodo. Predvidena je bila nastanitev v šotorih na startu 1. etape, vendar je bilo vse razmočeno, zato so nas nastanili v hotelih v 20 km oddaljenem Erfoudu. Tudi danes še dežuje, zato je jutrišnja 1. etapa odpovedana. Start bo v ponedeljek. Dolžine etap: 2. 33 km, 3. 39 km, 4. 80,5 km, 5. 42km in 6. 17,5 km.

Vsi že nestrpno čakamo začetek. Predvsem nas skrbi glede hrane. Po pogovorih s sotekmovalci sem ugotovil, da je imajo le malo nad milimalno dovoljeno količino (2000 kcal). Jaz sem predvidel 4400 kcal in sem še vedno prepričan v to, čeprav bo moj nahrbtnik z 12 kg na startu med najtežjimi. Pričakujem slabše rezultate v prvih dveh etapah, potem pa napredek v vsaki etapi in upam na končno uvrstitev v prvo dvajseterico.

marec 2009

MARATHON DES SABLES kratek opis:

Start v nedeljo 29. marca 2009. 6 etap v povprečju okoli 40km, v sredo najdaljša etapa okoli 75km, v četrtek prosto, zadnja etapa v soboto 4.aprila. Seštevajo se časi posameznih etap. Za ekipni rezultat pa se seštejejo posamezni skupni časi vseh treh tekmovalcev ekipe.

Na letošnji Marathon des sables je prijavljenih 850 tekmovalcev iz 39-ih držav. Glavni favorit za zmago bo do sedaj že desetkratni zmagovalec Maročan Lahcen Ahansal. Po rezultatih sta mu najbližja zasledovalca prav tako Maročana Mohammad Ahansal (dvakratni zmagovalec in sedemkrat drugi) in Aziz El Akad (dvakrat tretji). Od ne Afričanov pa sta favorita Španca Jorge Aubeso Martinez (2. na SP 100km in šestkratni španski prvak na 100 km) in Martin Fiz (dvakratni evropski prvak v maratonu).

Toni pričakuje uvrstitev v prvo dvajseterico. Ima že nekaj izkušenj s podobnega tekmovanja pred tremi leti v Mavretaniji, vendar pa se ta bistveno razlikuje v opremi. Prav teža nahrbtnika bo verjetno odločilna. Kar nekaj je obvezne opreme, ki jo mora tekmovalec ves čas nositi s seboj: nahrbtnik; hrana, minimalno 2000 kcal na dan; spalna vreča; svetilka, obsežen paket prve pomoči, kompas; nož… Noči v puščavi so lahko precej hladne, zato Toni namerava vzeti udobnejšo spalno vrečo (teža 550g) in Termarest podlogo (570g). Poleg kratkih tekaških hlač in majic bo imel s seboj samo še kombinezon iz Tyvec-a (kot papir tanek, uporablja se za zaščito npr. v lakirnicah, 140g). S seboj bo imel le suho dehidrirano hrano, po vsej verjetnosti bo uporabljal hladno, saj bi kuhalnik z posodo pomenil dodatnih 300g teže. Vso to hrano je v zadnjem mesecu že preizkusil, ker tam nebo več možnosti za spremembe. Predvideva porabo 4400 kcal na dan, kar znese okoli 1250 g na dan, skupaj 7,5 kg za 6 dni (sedmi obrok, dobi na cilju). Prav gotovo bodo izkušenejši nosili s seboj manj hrane in manj udobno opremo, vendar si Toni ne upa tvegati. Voda bo na voljo v zelo omejenih količinah: na startu 1,5 l, približno na vsakih 12km 1.5 l in na cilju 4,5 l, kar mora zadostovati do naslednjega dne.

marec 2009

Še zadnje priprave na Marathon des sables

Toni je imel zaradi pozne potrditve prijave s strani organizatorja le dobra dva meseca časa za priprave na ta ekstremni maraton. Kljub temu je z opravljenim treningom zadovoljen. Sedaj ga čaka še veliko dela z pripravo opreme. Kot vse kaže bo imel na startu v nahrbtniku okoli 12kg hrane in opreme. Nastopal bo za ekipo EUROSPORT.

Rezultati bodo sproti objavljeni v novicah na tv Eurosport 2 in pa na uradni internetni strani tekmovanja http://www.darbaroud.com/index_uk.php

januar 2009

Toni se vrača v Saharo. Tokrat bo tekel na najmnožičnejšem etapnem maratonu na svetu.

Med 29. marcem in 4. aprilom, bo na jugu Maroka potekal že 24. Marathon des sables

Nekaj podatkov:

6 etap v sedmih dneh; najkrajša etapa 20km, najdaljša 75 km, skupaj 245 km; udeležba omejena na 800 tekačev; tekmovalci nosijo s sabo vso hrano in opremo za vseh 7 dni; teža nahrbtnika min. 6kg – max. 15kg; tekmovalci dobijo dnevno 10 – 12 litrov vode; temperatura ponoči okoli 12°C, podnevi do 45°C; maraton poteka po puščavi večinoma po brezpotjih, po številnih peščenih sipinah, od tod tudi ime (SABLE – SIPINA)

Uradna stran: http://www.darbaroud.com/index_uk.php

TOUR DE TIROL

Soll, Austrija,10.-12. oktober 2008

foto:Barbara

Tri tekaške preizkušnje v treh dneh zapored. V petek razgiban ulični tek 10 km, v soboto gorski maraton – KAISER MARATHON 42 km z višinsko razliko +2000m, -800m in nato v nedeljo še mali maraton 21 km tudi na razgibani progi okoli jezera Walchsee.

V močni mednarodni konkurenci je Toni zasedel 7. mesto.

končni rezultati:
1. Jonathan Wayat NZL 4:51:23
2. Daniel Bett KEN         5:02:07
3. Albuin Schwarz A       5:15:13
4. Ambrose Bitok KEN 5:17:22
5. Stefan Widauer A       5:23:09
6. Martin Schedler D      5:23:31
7. Toni Vencelj     SLO   5:31:00
več rezultatov: http://www.tourdetirol.com/fileadmin/redakteure/Bilder/TdT_Gesamt_08_M_W.pdf

Na progi kjer je potekal maraton, bo leta 2009 Svetovno prvenstvo v gorskem maratonu.

Zadnji kilometri Kaiser maratona

SWISS ALPINE MARATHON 78,5 KM

Davos, Švica, 26.07.2008

Dosedaj Tonijev najdaljši enodnevni tek. V konkurenci 700 tekačev je s časom 6ur in 58 minut končal na 11. mestu.

rezultati : http://davos.mikatiming.de/2008/davos/files/K78_men.pdf

na slikah nekaj utrinkov z 78,5 km dolgega maratona

Mt. OLYMP, Grčija 29.6.2008

OLYMPUS SKY MARATHON

Maraton na gori Olimp je dolg 43.8 km, premagati pa je potrebno tudi 3095 višinskih metrov vzponov in 2800 m spustov.

Toni je končal na 5. mestu. S tekom je bil na koncu kar zadovoljen, za višjo uvrstitev pa potrebuje še nekaj podobnih tekem, da si povrne prave občutke. predvsem tek v dolino (sicer tonijevo najmočnejše orožje na gorskih maratonih) mu je povzročal kar precej težav.

foto Olympus marathon

Več na www.olympus-marathon.com

Olympus Sky marathonu: Tekma z bogovi

Radenci 17.maj 2008

TONI VENCELJ letošnji državni prvak v maratonu (42km)

Poškodba gležnja še ni povsem sanirana, vendar je v zadnjem tednu že opravil nekaj treningov po ravni podlagi. prav zaradi tega, ker je proga v Radencih ravninska je imel upanje,da bo maraton lahko pretekel. Dodatno pa je bil tudi motiviran, ker maraton šteje za letošnje Državno prvenstvo.

Razmere za tek so bile zaradi vročine in vetra zelo neugodne.

Toni je končal maraton kot prvi Slovenec z zanj skromnim časom 2.46. pred njim so bili le dva Kenijca, Rus in Belorus.

Leeds Anglija 27.april 2008

SVETOVNO PRVENSTVO V GORSKEM MARATONU Three peaks marathon

Letošnjega tekmovanja za svetovno prvenstvo Toni ni dokončal. Že pri prvem daljšem spustu si je pri padcu na razmočenih blatnih tleh zvil gleženj. nadaljeval je tek še skoraj polovico proge, vendar so bile bolečine pri naslednjem spustu prehude, zato je moral odstopiti.

marec 2008

V nedeljo 16. marca 2008 bo Toni Vencelj po 18-ih mesecih ponovno štartal na maratonu. Lani pomladi in poleti so ga pestile poškodbe zato se je udeležil le nekaj krajših tekov, septembra pa je že pričel z pripravami na novo sezono. Priprave so bile dokaj uspešne, kar dokazujejo rezultati z letošnjih uvodnih tekmovanj. 5. mesto v teku na Šmarno goro, 9. mesto na klasičnem polmaratonu 21km v Gorici, z osebnim rekordom 1.12.35, uspešno je tudi končal 130 km dolg trodnevni maraton od Preddvora do Gorjancev.

Nastopil bo v Franciji na enem izmed prvih letošnjih gorskih maratonov v Evropi. TRAIL PETIT DE BALLON je 45km dolg gorski maraton z višinsko razliko +-1800m. Maraton je obenem uvodna tekma francoskega SALOMON pokala v gorskih tekih. Na štartu bo po predprijavah 450 tekačev.

več informacij o tekmi: http://www.rouffach-athletisme.com/

Glavni cilj prvega dela letošnje sezone je svetovno prvenstvo v gorskem maratonu 27. aprila v Angliji.

27.11.2006 Cautarets (F)

Toni Vencelj je na uradnem plakatu za Evropsko prvenstvo v gorskem teku 2007.

http://www.cauterets2007.com/index_en.html

Colorado Springs, 20. avgust 2006

Slovenski maratonec Toni Vencelj je na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu ( Long distance Mountain Running Challenge) osvojil 6. mesto. Zaradi težav s kolenom mu tokrat ni uspelo ponoviti lanskega velikega dosežka, ko je osvojil 2. mesto.

več na …

Los angeles, ZDA 14. avgust 2006

Za Tonija še zadnje priprave v ZDA

Toni je, kljub težavam s kolenom, opravil še zadnje zahtevnejše treninge pred svetovnim prvenstvom. Njegov partner je bil Charlie Engle, njegov sotekmovalec na Raid Sahara 2006 v Mavretaniji.

Toni

Images

blog arhiv do 2011

Like this:

Končno imam spet normalen dostop do svoje strani!

Share this:

Like this:

Končno imam spet normalen dostop do svoje strani!